"Sproščena seksualnost ni le privilegij moških"

Jela Krečič je filozofinja, novinarka in kolumnistka Dela, ki se znanstveno ukvarja s filmsko teorijo in psihoanalizo. Nedavno je izdala svoj prvi roman z naslovom Ni druge, v katerem se bralke in bralci s pomočjo osrednjega junaka Matjaža podajo na ljubezensko odisejado po ljubljanskih točkah zabave, odpotujemo pa tudi v Jajce in na Hvar. Z avtorico smo se pogovarjali o ljubezni, osrednji temi romana, ki se je je lotila prek žanra komedije.

Na predstavitvi knjige ste dejali, da ima ljubezen tesnobne razsežnosti, zato se je moramo lotevati prek žanra komedije. Zakaj pri obravnavi ljubezni potrebujemo komedijo? Kar me je v zadnjih letih zmotilo ob pregledovanju produktov popularne kulture, od filmov do nekaterih serij, je to, da se vsi tesnobe, ki pritiče ljubezni ali medčloveškim odnosom nasploh, lotevajo s stališča tragedije ali obupa.

Neprepričljivo se mi zdi, da se to prevzema kot naraven odnos do te problematike ali pa celo edina prava drža do travmatičnih dogodkov. Mislim, da ni tako preprosto, da občutki melanholije in žalosti niso tisto naše najbolj notranje bogastvo, ampak da je subjekt bolj kompleksen, da je, če nič drugega, vselej v dialektiki z nečim zunaj njega. Komedija je lahko način, kako duha, ki je žalosten, spravimo v gibanje, da zavzame distanco tudi do svoje lastne naklonjenosti tegobi.

V vašem članku "Vesna in Ne čakaj na maj: kako smo v sivini realsocialističnega vsakdana prišli do komičnega duha" se lotevate podobne teme, ko pišete o dialektiki med javnim in intimnim doživljanjem ljubezni. V romanu je na primer cel nabor likov, ki junakovo ljubezensko življenje ocenjujejo od zunaj. O svojem romanu sicer nisem razmišljala na ta način, se mi zdi pa zelo pravilna omemba filmov Vesna in Ne čakaj na maj, k temu bi dodala celo tradicijo klasične hollywoodske komedije, ki ima to razsežnost, da se poigrava s problemi ljubezni, odnosov, ne pa samo žaluje o njih. Seveda je tu še veličastna tradicija melodrame v Hollywoodu, a če bi morala reči, kaj je navdihnilo roman, je to zagotovo komični duh Charlieja Chaplina, Ernsta Lubitscha, Billya Wilderja in delno tudi Prestona Sturgesa.

Vendar komedijo in komične žanre pogosto obravnavamo kot šund. Zakaj jih ne jemljemo resno? Razlog je verjetno v že omenjenem apriornem prepričanju, da človekovo notranje bogastvo najbolj odseva takrat, kadar se počuti slabo, kadar je nezadovoljen s sabo, s svetom, ko je žalosten, tesnoben. Ker se komedija osvobodi te predpostavke ali pa zato, ker ponudi drugačen pogled na subjekt in njegove manije ter depresije, se ji pripiše, da ni resen žanr, da ji spodleti pri detektiranju resnih problemov, s čimer se sama seveda ne strinjam.

Je pa res, da imam s sodobnimi romantičnimi komedijami tudi sama probleme. Pa ne zato, ker bi bile preveč lahkotne, ampak, nasprotno, ker se mi zdi, da izdajo svoj žanr. Bodisi pristanejo na sentiment, ki nikakor ni duh komedije, bodisi ne speljejo neke komične premise do konca. Komedija mora namreč vedno sprevrniti uveljavljena prepričanja, začetni položaj subjekta mora postaviti na glavo, obračati prevzete vloge.

Romantična komedija se pogosto zadovolji z ugotovitvijo, da smo pač vsi ljudje krvavi pod kožo, kar ni bistvo komedije. Njeno bistvo je v tem, da moramo tudi to predpostavko postaviti pod vprašaj. Skratka, ne gre za utrjevanje lepe humanistične stave o načelni dobroti človeških bitij, ampak ravno obratno – gre za tezo, da je v človeku vselej nekaj nečloveškega, nehumanega, a prav to je gonilo komedije.

Neka osnovna razlika med tragedijo in komedijo je tudi v koncu, v komediji naj bi bil ta srečen. Hollywoodska romantična komedija kot srečen konec predvideva, da junak in junakinja končata skupaj. Vi v romanu srečen konec najdete drugje. Komedija se vedno sooča z nekim neskladjem v svetu. Kdor malo pozna moderno teorijo ali filozofijo, ve, da so v tej tradiciji velike teme: manko, nesklad, eksistencialna praznina itd. Modernistična literatura podobno pogosto v ospredje postavi neko obliko soočanja s praznino subjekta. Opravka imamo skratka z nekim svetom, ki je ontološko nepopoln.

Mislim, da bistvo komedije ni v tem, da bi zašila ta svet, ali da bi ga lepo zakrpala, ustvarila ravnotežje tam, kjer ga ni bilo, ampak da iz samega neravnotežja in neskladnosti potegne neko zadovoljstvo. Skratka, da se ne sprijazni samo s tem, da je "vse grozno", ampak da je "vse grozno, a prav v tem čudovito".

Ni druge, se konča precej srečno, ampak ne na ta način, da je ljubezen zdaj na novo najdena harmonija človeštva. V novi celoti para je, ker smo še vedno v komediji, že zaznamek neskladja.

Obrat, ki bi ga v klasični romantični komediji srečali na koncu, torej ponovno srečanje z domnevno ljubeznijo junakovega življenja, pri vas nastopi bistveno prej. Je preostanek romana tisto, kar bi se recimo zgodilo po koncu hollywoodskega filma? Všeč mi je ta interpretacija, sama sem zgolj skušala slediti neki logiki komedije ljubezni. Pogosto, ko zasledujemo nek ljubezenski objekt, si mislimo, da je to tisto, kar nas bo zapolnilo, da je to naša ultimativna sreča. Moj namen je bil pokazati, da je to nujna utvara, da srečanje s tem objektom sreče vselej prinese uvid, da tudi to ni to. Ampak ker gre za komedijo, nisem hotela zgodbe pustiti na tej točki, zgolj pri tej ugotovitvi, da to ni nikoli to, saj se prava ljubezen, tako kot komedija, vselej začne, no, pa tudi nadaljuje iz točke nemožnosti.

Oznake, da gre za generacijski roman, se sicer izogibate, vendar ali ima generacijski kontekst vpliv na to, kako doživljamo ljubezen? Ima kapitalizem vpliv na to, kako doživljamo ljubezen? Prepričana sem, da je ljubezen tudi družben, ne samo intimen fenomen. Nimam razdelane teorije o tej družbeni razsežnosti ljubezni, lahko le nanizam nekaj opažanj. Ena je emancipacija žensk na zahodu po 2. svetovni vojni, ki je vsaj v teh prostorih, ne pa nujno tudi drugje, vsaj delno rezultirala v tem, da je ženska postala samozadostna, da ne išče več moškega zaradi socialne varnosti, ampak da ima možnost izobrazbe, kariere in ljubezenske izbire ravno tako kot moški. Serije, kot je Seks v mestu, so nakazale, da lahko tudi ženska tretira moškega kot spolni objekt in da sproščena seksualnost ni le privilegij moških. To se mi zdi pomemben civilizacijski dosežek, ki ga dolgujemo sufražetkam 19. stoletja in celotni feministični tradiciji.

Ženska emancipacija je verjetno delno tudi razlog, da danes govorimo o serijski monogamnosti. Gre za fenomen, kjer gre človek v teku odraslega življenja skozi vrsto monogamnih partnerstev, preden se na neki točki ustali, če se. To je realnost sodobnih družb. Mislim pa, da bi vse večja socialna negotovost, ki jo doživlja mlada generacija v Sloveniji - torej nemožnost zaposlitev, občutek neperspektivnosti, ki se vidi že v tem, da preštevilni mladi odhajajo v tujino - znala prej pripeljati do tega, da se bodo ljudje znova zatekali v institucijo partnerstva preprosto zaradi golega preživetja. Do tega pa sem kritična, ker je del razsvetljenske tradicije tudi to, da kot subjekt lahko izbereš in živiš svojo intimno zgodbo.

Ko se v romanu vaši junaki peljejo k šefici na piknik, se v avtu med pogovorom razvije prava mala vojna med redno zaposlenimi in prekarci… Prekariat se mi zdi eden najhujših sodobnih problemov, v okviru tega pa morda še posebej nora prekarizacija mladih, med katerimi je ogromno sposobnih, visoko izobraženih posameznikov, ki ne morejo dobiti mesta v družbi oziroma so absolutno podplačani, onemogočeno jim je začeti odraslo življenje.

V tem vidim tudi problem sindikalne politike, ki jo sicer načeloma podpiram. Bojim se le, da sindikati zastopajo razred, ki počasi izginja, na drugi strani pa imamo vse večje število prekarcev, ki nimajo svojega zastopnika.

Še več, neoliberalna paradigma je zelo spretno ustvarila tekmo v tej ogromni množici prekarcev, ki je namenjena ravno temu, da ne morejo postati družbena sila z razredno zavestjo, ki bi zahtevala vsaj minimalno plačo, saj vemo, da prekarizacija pomeni "race to the bottom", torej dirko k dnu, k temu, kdo je pripravljen delati (tudi zelo resna in odgovorna dela) za še manj denarja. V romanu se tega problema zgolj dotaknem, nisem ga pa razvila v vsej njegovi razsežnosti. V romanu je omenjena tudi tema, ki ste se je dotaknili v eni od svojih kolumn, ki je nato doživela precej burne odzive. Gre namreč za ljudi, ki tečejo po mestnem središču, medtem ko ljudje tam jedo, pijejo, skratka uživajo. Zakaj menite, da ljudi tako iritira hedonizem, ki ga je bilo zaznati v kolumni? Mislim, da se ne motim, če rečem, da obstaja v naši splošni zavesti nezavedno verovanje, da lahko zdrav način življenja, torej dobra prehrana, gibanje, od teka do kolesarjenja (kar vidimo na raznih maratonih, ki se odvijajo v središču Ljubljane), ter odrekanje pregreham vseh vrst tako rekoč v neskončnost odloži smrt ali staranje človeka. Odziv na moj blog, ki se je poskušal duhovito soočiti s to obsesijo z nesmrtnostjo, me je zelo presenetil. Človek bi si mislil, da so teme, kot sta domobranstvo in partizanstvo, tiste, ki lahko v ljudeh nakopičijo toliko žara, potem pa se izkaže, da je problem, če se nekdo pošali iz naše nove svetinje: zdravega načina življenja, naše želje po neskončnosti.

Da ne bo pomote, nimam nikakršnih težav s tekom ali katerokoli obliko gibanja ali negibanja, načinom prehranjevanja kogarkoli, tudi sama nisem čisto nedovzetna za ta aspekt bivanja.

Prepričana sem le, da ta oblika samoizpolnjevanja človeka ni ravno skregana s hedonizmom, torej neko obliko uživanja subjekta. Hočem reči, v obsesiji z gibanjem ali zdravim načinom življenja očitno ostaja netematizirano ravno to, da je odrekanje, askeza prav tako način uživanja. Užitek ni le v tem, da greš s prijatelji na pivo, ampak morda predvsem v tem, da si to pregreho odrečeš. Morda je v askezi užitek še večji, saj se tu nahaja še ekstra zadovoljstvo, da si nekaj naredil za svoje telo in potem še moralna superiornost, veselje ob tem, da si boljši od vseh tistih bedakov, ki se v družbi brezskrbno prepuščajo slastem alkohola in tobaka.

Nas morda užitek v odrekanju zadržuje tudi pri ljubezni? Obstaja velika romantična tradicija izgubljene, nemogoče ljubezni, kar je tudi privilegirana tema melodram, od katerih so me mnoge resnično zaznamovale. Gre za tradicijo odrekanja, samožrtvovanja za ljubljeno osebo z ugotovitvijo, da je ljubezen našega življenja, torej sreča, nedosegljiva.

Kar je zelo močan del tudi slovenske literarne zgodovine. Tudi današnje kulture nasploh. Ta romantični vzgib je zelo močan in prav zato sem kot alternativo temu poskušala v dobi, ki dozdevno dopušča vse oblike življenjskih stilov, a je potem na toliko ravneh spet moralizatorična, v roman vključiti neko drugo paradigmo ljubezni.