Slavoj Žižek bi obdavčil mačke

Slovenski filozof je verjetno eden redkih sodobnih mislecev, ki se ne boji uporabe filozofije v političnem, gospodarskem in (pop) kulturnem vsakdanu. Tokrat je britanski časnik svojim bralkam in bralcem ponudil priložnost, da Slavoju Žižku zastavijo svoja vprašanja, ta pa se je v odgovorih lotil številnih tem, od oktobrske revolucije do mačk.

Žižek je tako dobil priložnost, da ponovno pojasni, da sam ne brani Lenina, temveč da zgolj trdi, da je bila oktobrska revolucija avtentičen emancipatorni dogodek, da pa danes nosilci sprememb ne morejo več biti predstavniki delavskega razreda, saj je danes biti delavec, torej zaposlen v tovarni ali podjetju za nedoločen čas, že skoraj privilegij. Delavci so resda izkoriščani, "a na stabilen način". Nosilci sprememb morajo biti danes dolgotrajno brezposelni, prekerni delavci in druge skupine z obrobja, kot so ilegalni priseljenci, ljudje, ki živijo v ekološko tveganih okoljih, meni Žižek, ki dodaja, da je danes izjemno ironično, da so najbolj učinkoviti in brezbrižni menedžerji kapitalizma prav komunisti, na primer na Kitajskem.

Preveč demokracije bi bil pekel Na vprašanje, zakaj je privrženec anarho-komunizma, je odgovoril, da je do neke stopnje dobro, da so ljudje, predvsem na lokalni ravni, neposredno udeleženi v reševanje svojih težav, da pa takšen sistem ne more delovati na globalni ravni. V Venezueli, kjer so želeli vzpostaviti demokracijo "od spodaj navzgor", so potrebovali močnega avtoritarnega voditelja, ki je določal pravila. Bistveno vprašanje danes je, kako neposredno demokracijo uveljaviti na globalni ravni, kjer zaradi ekoloških groženj potrebujemo radikalno prestrukturiranje celotne industrijske civilizacije.

Po drugi strani pa ima s participatorno demokracijo veliko osebno težavo: "Si predstavljate, da bi živeli v družbi, kjer bi morali biti ves čas udeleženi pri razreševanju neumnih lokalnih težav? Stalno debatirati o tem in onem, kako organizirati zdravstvo, šole, parke, karkoli. To bi bil pekel. Želim si določeno stopnjo odtujitve. Želim si agencijo brez imena, ki bi te stvari počela relativno učinkovito, da bi stvari delovale, jaz pa bi lahko počel, kar si želim. Bral knjige, gledal dobre filme in tako naprej."

Sreča nikoli ni bila pomembna Poleg aktualnih političnih vprašanj so Žižku zastavljala tudi univerzalna, filozofska vprašanja, na primer, kako smo lahko srečni. Žižek je odgovoril, da sreča nikoli ni bila pomembna, da je težava v tem, da ne vemo, kaj zares hočemo. "Osrečuje nas, da ne dobimo tistega, kar hočemo, temveč da o tem sanjamo. Sreča je za oportuniste. Zato mislim, da je edina možnost za življenje z globokim zadovoljstvom večni boj, še posebej boj s samim sabo. Vsi se spomnimo Gordona Gekka, ki ga je v filmu Wall Street igral Michael Douglas. Rekel je, da je zajtrk za reve in da če potrebuješ prijatelja, si kupi psa. Podobno bi morali reči o sreči. Če želiš ostati srečen, preprosto ostani neumen. Pravi mojstri nikoli niso srečni, sreča je kategorija sužnjev."

Na vprašanje, kaj se lahko naučimo od mačk, je bil podobno pesimističen: ničesar. Sam zase pravi, da rad išče razredni boj na nenavadnih mestih. V Hollywoodu na primer boj med zombiji in vampirji predstavlja razredni boj: vampirji so bogati, živijo med nami, zombiji pa so revni, grdi, neumni in nas napadajo od zunaj. "Podobno je z mačkami in psi. Mačke so lene, zlobne in izkoriščevalske, psi pa so zvesti in delovni. Če bi bil v vladi, bi obdavčil lastništvo mačk. Zelo obdavčil."

Ne vem, kako je biti jaz, ker jaz nisem jaz Podobno filozofsko se je lotil vprašanja, kako je biti on, torej kako je biti Slavoj Žižek: "Ne vem, ker jaz nisem jaz. Vse, kar počnem, je z namenom, da bi ušel sebi. Ne verjamem v gledanje vase. Če gledaš vase, odkriješ veliko sranja. Vsi bi se morali vreči iz samih sebe, ker resnica ni globoko v nas. Resnica je zunaj."