Ponedeljek,
9. 8. 2010,
14.45

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 9. 8. 2010, 14.45

8 let, 10 mesecev

PRELISTANO: Samotnost praštevil

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Samotnost praštevil je pripoved o drugačnosti in prijateljstvu in je tudi najbolj bran italijanski roman leta 2008.

Avtor: Paolo Giordano Založba: Mladinska knjiga Cena: 29,95 EUR

Paolo Giordano je poseben oziroma neverjeten mladenič, saj mu je s 26 leti uspelo napisati roman, ki je osvojil literarne kritike in srca domačih bralcev, saj so ga prodali kar v milijon izvodih. Poleg pisanja prvenca je napisal še diplomo iz fizike.

Zgodba se začne z Alice, ki sovraži smučarsko šolo, sovraži zgodnje vstajanje tudi med božičnimi počitnicami, da hodi v šolo smučanja zgolj zato, da bo njen oče zadovoljen. Žal se to nesrečno smučanje konča s hudo smučarsko nesrečo, ki jo zaznamuje za vedno.

Druga pripoved se začne s fantom Mattio, ki je življenjsko obremenjen s krivdo, ker je z željo po normalni zabavi s sošolci pustil duševno zaostalo sestrico samo v parku. Žal je niso nikoli našli in vse življenje je zapečaten s krivdo, ki mu je mati ne more oprostiti.

Njuni travmi se kažeta tudi na njunih mladih telesih: Mattia se kaznuje z rezanjem, Alice je anoreksična. Na šoli sta zaradi drugačnosti in težjega vključevanja v družbo izključena in sama zase kot praštevila.

"Praštevila so deljiva samo z ena in sama s sabo. Vsako izmed njih stoji na svojem mestu v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjeno med dve števili kot vsa druga, a v primerjavi z drugimi vendarle sama zase. To so nezaupljiva in samotna števila in zato so se Mattiu zdela čudovita."

Na zabavi se osamljena najstnika spoprijateljita. Postaneta neločljiva prijatelja, a med njima je še vedno nekaj več, a nihče ne upa ali ne zna narediti tistega odločilnega koraka.

"Drugi so tako opazili to, kar sta Alice in Mattia uvidela šele čez leta. Vstopila sta v sobo in se držala za roke. Nista se smehljala in gledala sta vsak v svojo smer, a vendar se je zdelo, kot da se njuni telesi skozi roke in prste, ki so se držali skupaj, neprekinjeno pretakata iz enega v drugo. /…/ Med njima je bil skupni prostor z nejasno začrtanimi mejami, ki se je zdel popoln in v katerem je bilo ozračje negibno in pomirjeno."

Ko Mattia kot nadarjen matematik dobi štipendijo v drugi državi, je njuno prijateljstvo spet na preizkušnji. In ko ga Alice zaradi nenavadnega naključja pokliče nazaj v Italijo, se zdi, da bo njuna zgodba le dobila srečen konec … Ali lahko osamljeni praštevili najdete način, da bosta enkrat skupaj?

"Mattia je vedel, kaj je treba storiti. Mora se vrniti, se usesti nazaj na kavč, jo prijeti za roko in ji reči, takrat ne bi smel oditi. Še enkrat jo mora poljubiti in potem spet in spet, dokler se ne bosta tega tako navadila, da ne bosta več vzdržala brez. Tako se godi v filmih in tako se godi v vsakdanjem življenju … ljudje zgrabijo, kar želijo, oklenejo se redkih naključij in si na njih zgradijo življenje /…/ Zdaj se je tega že naučil. Odločitve padejo v nekaj sekundah, preostali čas pa zanje plačuješ."

Samotnost praštevil je tudi zgodba o življenju v družinah, ki ne morejo prenesti otrokove drugačnosti oziroma so prav starši vzrok te drugačnosti.