PRELISTANO: Dobri mož Jezus in prevarant Kristus

Avtor: Philip Pullman Založba: Mladinska knjiga, 2011 Prevedla: Nada Grošelj Cena: 22,95 evra

Britanski avtor Philip Pullman je znan predvsem po fantazijski trilogiji Njegova temna tvar, ki je šla v slast tako otrokom kot odraslim. Predvsem bolj izkušeni bralci so v trilogiji prepoznali tudi avtorjeva protikatoliška in izrazito ateistična stališča, ki jih je subtilno nanizal skozi pustolovsko zgodbo. Nič čudnega ni torej, da se je založbi Canongate zdel idealna izbira za zgodbo o začetku krščanstva, zato so ga povabili k sodelovanju za zbirko Miti, v kateri znani avtorji na novo interpretirajo stare mitološke ali verske zgodbe.

Čeprav Pullman načeloma ne razpravlja o pomenu svojih del, pa je k Dobremu možu Jezusu in prevarantu Kristusu napisal spremno besedo, saj – kot priznava tudi sam – je pričujoče delo drugačno od drugih, pod katere se je podpisal. Tokrat se, kot rečeno, loteva začetkov krščanstva. Zgodbi, ki jo je predpisala Biblija, sledi precej dosledno in hkrati vanjo vpleta izmišljene (oziroma na novo interpretirane) elemente, med katerimi že iz naslova v oči najbolj bode Jezusov brat dvojček Kristus. Ta deluje kot nekakšen zapisovalec Jezusovih naukov, ki jih dokumentira (in včasih priredi) po navodilih elegantnega, skrivnostnega tujca. Medtem ko Jezus torej širi vero, Kristus ustvarja zapise, ki naj bi postavili temelje današnje Cerkve. Pullman na nov način razloži marsikateri svetopisemski dogodek, tudi največji čudež, ki tudi dva tisoč let pozneje povezuje pripadnike najštevilčnejše vere na svetu – Jezusovo vstajenje od mrtvih. V knjigi gre za trik, ki ga je s pomočniki izvedel Kristus.

Čeprav bi mnogi zamahnili z roko in knjigo označili za golo provokacijo, pa je vseeno premeteno spisano, izvirno in pogosto duhovito delo, ki na 183 straneh predstavlja mini alter ego Svetemu pismu. Drezanje v temelje krščanske vere ni nič novega in v tem pogledu je Dobri mož Jezus in prevarant Kristus prijetno nepretenciozen. Občutek, da pri Cerkvi nikoli ni šlo toliko za vero v samem človeku kot za obstoj organizacije same, dobro izkoristi tudi Pullman. Svetopisemske zgodbe ne interpretira brez premisleka, ampak v bralcu zasadi vprašanje, ali bi v retrospektivi rešil človeka pred križanjem, če bi to obenem pomenilo, da Cerkev potem ne bo obstajala. Ateist že, kaj pa kakšen cerkveni dostojanstvenik?