Pisma proti vojni

Knjiga, ki te ne pusti ravnodušnega, kar je avtorjeva želja.

Terzani, legendarni vojni poročevalec, guru mirovništva in izjemni mislec, nas na začetku lepo nagovori, da se je "nagonsko vedno držal stran od oblasti in nikomur nikoli dvoril, ki je oblast imel." S tem želi pomiriti vse tiste, ki bodo brali njegovo knjigo in mogoče pomislili, da je del kakšne zarote ali da dela po namerah tega ali onega. Zgolj želi opisati drugo plat resnice, želi odpreti debato, želi osvestiti vse nas, da po 11. septembru ni več tako kot je bilo. Ne smemo se namreč pretvarjati, da se nič ni zgodilo.

Knjiga je sestavljena iz petih pisem, ki na približno 180-ih straneh opisujejo avtorjevo srečanje z ameriško vojno proti terorizmu. Dogodki 11. septembra in po njem ga, enega redkih, pripravijo do odkritega in glasnega razmišljanja in uvida, da se je človeštvo znašlo na razpotju, ki ga bo zaznamovalo za vse večne čase.

Postavlja si mnogo vprašanj, ki so nekako brez odgovora ali dajejo mnogo vsega za razmislek. Eno od njegovih vprašanj je tudi meni zagonetno. Zakaj so lahko ZDA vztrajale pri grožnjah Iraku zaradi suma, da ima orožje za množično uničevanje, če ga pa imajo tudi same. In tega sploh ne skrivajo. To pa pomeni, da za tisto, kar ima pravico Bush, nima pravice Sadam Husein. Terzani se zato sprašuje, ali ni torej morda prav, da ga uničijo oboji, če ga seveda imajo. Ali ni tudi tako pri vzgoji otrok, da morajo biti starši otrokov vzgled. Če so nam pridigali, da je kajenje zdravju škodljivo, sami pa so na veliko prižigali cigarete, potem jim tega nismo verjeli oziroma njihove zapovedi nismo vzeli resno. Kajti če obstajajo neka pravila, potem naj veljajo za vse. In tako bi morale biti ZDA vzornik Iraku, drugače mu ne morejo postavljati pravil.

Njegova sklepna misel celotne knjige in razmislek o nastanku sporov povzame v stavku. "Še bolj kot zunaj, so vzroki vojne v nas samih. V strasteh kot so želje, strah, negotovost, pohlep, ponos, nečimrnost. Počasi se jih je treba rešiti. Spremeniti moramo obnašanje. Naredimo tisto, kar je prav, namesto tega, kar se splača. Učimo otroke naj bodo iskreni in ne zviti. Civilizacija se z moralno odgovornostjo okrepi veliko bolj kot z novim orožjem."