Na stičišču svetov

Popotovanje po bolj oddaljeni zgodovini ljudi po ozemlju, ki ga Slovenci danes v glavnem razumemo kot svojega in ki je v največji meri vključen v državo Slovenijo.

Slovensko ozemlje je bilo vedno znova prehodno območje, ločnica, vendar hkrati tudi stičišče različnih kultur, ljudstev, narodov in držav. Tu so se srečevali konjeniška ljudstva evrazijskih step in barbari evropskega severa in vzhoda; Slovani, Germani, Romani in ugrofinski Madžari, zahodnoevropsko in bizantinsko cesarstvo; tujerodna gibkost in domača vztrajnost.

Zgodovina Slovencev je pravzaprav stvar zadnjih stoletij, a zato ni slovenske zgodovine, če jo razumemo kot zgodovino prostora, v katerem leži današnja Slovenija, in ljudi, ki so v njem živeli, nič manj, le natančneje je opredeljena. Govoriti samo o zgodovini Slovencev ali o zgodovini slovenskega naroda pomeni, strogo vzeto, nič manj kot odpoved delu lastne preteklosti: pomeni npr. odpoved plemiškim rodbinam, ki so v ta prostor prišle od drugod, a so prav tu našle svojo domovino in za njen napredek in blagostanje tudi marsikaj storile; pomeni odpoved številnim zahodnoevropskim menihom, ki so to ozemlje kulturno in duhovno obogatili in s svojimi rokopisnimi kodeksi pomembno oplemenitili kulturno dediščino, na katero smo danes tako ponosni; pomeni odpoved Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je bil po svojem izvoru iz Italije; pomeni odpoved pomembnemu segmentu meščanstva in meščanske kulture nasploh ter vsem tistim ljudem, ki so bili tu doma, a se niti jezikovno niti etnično niso opredeljevali kot Slovenci.

Knjiga Na stičišču svetov se navezuje na delo Petra Vodopivca Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Obe knjigi skupaj tvorita celoto in omogočata bralcu, da se seznani s slovensko zgodovino v njenem celotnem loku od prazgodovinskih kultur do konca 20. stoletja.