Katarina Zalar, timska ustvarjalka, ki jo zanima gledališče

Dober kostumograf je oseba v gledališču, ki je sposobna komunicirati z vsemi aspekti gledališke produkcije, od šivilj in režiserjev do igralcev ... Kostumografija pri nas vsebuje različne avtorske prakse, ki včasih že prestopajo svoje delovanje v področje modnega oblikovanja na odru. Katarina Zalar kostum opisuje z besedami japonskega buto plesalca Kazua Ohna, ki je v pesmi zapisal: "Kostum nosi dušo, je meso, je vesolje, meso govori v imenu vesolja." Oblačilo mora postati del igralskega lika, njegov metafizični ovoj, tako rekoč igralčeva druga koža. Šele ko pride do zlitja človeka/igralca, njegove kože in njegove "nove kože", lahko govorimo o nastanku kostuma.

Tekstil plus telo Kostumografija v umetnostnem kontekstu prehaja med kiparstvom in oblikovanjem tekstilij. Je preplet različnih zvrsti umetnostnih praks, ne le v kontekstu likovnih, ampak tudi drugih, glasbe, literature, dramatike. Ključen je skupek in delo, ki ga avtor predstavi na odru ali kakšnem drugem prostoru in mora podkrepiti idejo same uprizoritve. Ena od vidnih mlajših avtoric kostumografije pri nas je gotovo Katarina Zalar. Njeni izdelki so celostne umetnostne stvaritve, ki jih gradi celostno, premišljeno in v daljših časovnih obdobjih.

Čeprav sama meni, da je nemogoče ustvariti nekaj novega, dodaja, da lahko eklektično pobiraš iz različnih smeri vsebino in motiv ter iz tega narediš nekaj posebnega. Njen izrazni material je tekstil, ki pa ga dojema vedno v povezavi s telesom. Kombinacija telesa in tekstila pa je lahko tudi gibljivi kiparski objekt. Katarina s svojim delom slovenski kostumografiji daje odgovore, da deli kostuma niso le kosi blaga, ampak umetnostno delo z visokimi kriteriji.

Kostumografsko najraje deluje na prostem Katarino Zalar poznamo predvsem po kostumografski opremi vesoljcev v projektu Invazija. Invazije so niz posegov v javni prostor, ki vključuje gledališke intervencije in prostorske inštalacije, ki ga s skupino KUD Ljud razvija že četrto leto.

Projekt je postavljen v javni prostor, s katerim društvo na provokativen način raziskuje pojem drugačnosti in kako je ta sprejeta v njem. Invazije so preprosto zato, ker se vse mesto preoblikuje: nezemljani začnejo svoj osvajalski pohod, mesto preplavi val, mi mu pravimo rožnati virus, sporočilca vesoljcev najdeš na prometnih znakih, vodnjaki se obarvajo rožnato, ulične svetilke zasvetijo drugače ... Del teh inštalacij pa ostane v mestu, tudi ko vesoljci odidejo osvajat drugam. Katarina dodaja, da je to projekt, v katerem je "predstava" le del dogajanja, v celotno produkcijo pa se vključuje tudi sama predvsem s kostumografskim očitnim delom.

Z gledališkimi intervencijami, ki jih izvajajo vesoljski stvori, so naključni mimoidoči soočeni z "drugačnostjo" in prek sproščene igre povabljeni k razmisleku o tem, kako jo sami sprejemajo oziroma je ne sprejemajo. Katarini Zalar je projekt izziv, ki se ves čas razvija in nadaljuje. Ker so invazije neverbalna predstava, je sporočilnost omejena le na gibanje telesa in na likovno govorico kostumov.

Z delom ekipe KUD Ljud sodeluje že več kot deset let. Skupaj so najprej ustvarjali v klasičnem gledališkem okolju, ko so po letih dela ugotovili, da je časa za razvijanje predstav vedno premalo in se s premiero delo kostumografa konča. Zato so začeli z lastno produkcijo v okviru Ljuda ustvarjati novo zgodbo. Katarina pravi, da je bistveno, da se stvari razvijajo vseskozi. Na projektu Invazije delajo že več let in le s takšnim načinom dela lahko predstavljajo bolj poglobljene rezultate ter zrele in celostne rešitve. "Opazovanje, kako se kostum skupaj z igralcem razvija, je nujno, možnost nadgradnje pa je zame potreba in hkrati nagrada."

S projektom Invazije se njena kostumografija vklaplja tudi v javni prostor. Odzivi na "odprtem" odru so različni: "Vsako mesto ima različne že obstoječe elemente, ki jih lahko uporabimo za sceno. In odzivnost občinstva je seveda zelo raznolika. Lani smo na primer na Sardiniji z vesoljci gostovali v vasi s približno 300 prebivalci. Prišla je vsa skupnost, od otrok do babic in dedkov, v interakcije pa so stopali bolj radostno, intenzivno in z manj predsodki kot na primer v kakšnem bolj urbanem okolju.

Po drugi strani pa je bil odziv v Kopru popolnoma drugačen, kar kaže na večjo nestrpnost do drugačnosti, saj nas niso sprejeli najbolje. Poklicali so celo policijo. Vsi ti različni odzivi so del našega projekta, dobivati tako pozitivne kot tudi negativne odzive javnosti," nam je povedala mlada kostumografinja.

S projektom Invazije je Katarina Zalar končala študij modnega oblikovanja na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in za svoje diplomsko delo prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado, kar je odlična referenca za mlado ustvarjalko, saj ni veliko priložnosti, da bi bil kot kostumograf nagrajen.

Trenutno se ukvarja z različnimi projekti, ki niso nujno vezani na kostumografijo. Dela sicer na predstavi v Gleju, z ljudovci se pripravlja na festivalsko sezono z Invazijami, pripravljajo tudi Zmajeve dneve na Ljubljanskem gradu, ... V zadnjem času pa veliko časa posveča tudi spletni platformi Streetopia, ki so jo z Ljudom razvili kot orodje za nizkocenovno, samoorganizirano izmenjavo umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru.