Fiziki: Kdo je tu sploh nor?

Tako si rešitev sveta pred neustavljivim tehnološkim razvojem zamišljajo trije norci, glavni protagonisti Fizikov, satiričnega dela švicarskega dramatika Friedricha Dürrenmatta, ki so ga premierno uprizorili na velikem odru v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Delo, ki ga odlikujeta poglobljena psihološka analiza vpletenih in navidezno poigravanje z razumom, na malodane posmehljiv način kaže na paranoični strah posameznika pred svetom, ki ga obkroža, in v maniri kriminalne "dramedije" izrisuje zabrisano ločnico med genialnostjo in norostjo.

Dürrenmatt je dramo spisal v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila hladna vojna na vrhuncu in ko se je svet upravičeno bal uporabe jedrskega orožja. Industrijska revolucija konec 19. stoletja je resda prinesla razvoj, a v naslednjih desetletjih tudi eksplozijo za človeštvo neugodnih dejanj, povezanih z orožjem. Za vsakim dejanjem seveda stoji (genialen ali bolan) um določenega individualista. In prav eksploatacija uma in zavedanje, da je človek najhujši sovražnik samega sebe, sta Dürrenmatta pripravila k pisanju Fizikov.

Univerzalno temo strahu je zapakiral v dopadljivo igro postopnega razkrivanja človeške nravi, ki je lahko hkrati enakovredno nedolžna in bolestno častihlepna. S postavitvijo drame v "hermetično" zaprto prizorišče salona umobolnice, v en sam prostor, v katerem se odvije celotna dvodejanka, poskrbi za skoraj klavstrofobično počutje tako protagonistov kot občinstva.

Prvo dejanje diha s pljuči trilerja, saj sledimo sicer nekoliko komično obarvani kriminalistični preiskavi umora medicinske sestre. Morilec (oziroma storilec) je znan, o tem ni dvoma, saj gre za enega od treh pacientov ustanove. Umorjena je žal le koleteralna škoda nečesa večjega, razkritju česar smo priča v drugem dejanju.

To dejanje namreč razkrije pravi jaz nastopajočih. Ali pa spet ne ... Za dva izmed norcev, Herberta Georga Beutlerja in Ernsta Heinricha Ernestija, se izkaže, da sta obveščevalna agenta in sta norost, prvi se je izdajal za sira Issaca Newtona, drugi za Alberta Einsteina, igrala z namenom, da se približata tretjemu, Johannu Wilhelmu Möbiusu. Ta je v resnici genialni fizik, a se s trditvijo, da se mu prikazuje kralj Samolom, odloči izolirati se od sveta. Samo zato, da bi svet rešil pred svojo genialnostjo. Na koncu tudi upraviteljica sanatorija, doktorica Mathilde von Zahnd, sname svojo masko in se pokaže kot patološka sprevrženka, ki želi z nauki kralja Salomona (da, tudi ona je nora) in zapiski fizika Möbiusa zavladati svetu. Ni kaj, komična zmenšnjava peščice umobolnih ljudi.

Uroš Smolej, Gašper Tič in Boris Ostan so z vlogami norih fizikov oblikovali prepričljive odrske kreacije. Kljub nekoliko suhoparnemu besedilnemu izhodišču so z eksaktno odmerjenimi količinami cinizma, norčavosti in jeze svoje norce naredili za dopadljive in, čeprav so vsi morili, za like, s katerimi, pa če se še tako trudimo za nasprotno, sočustvujemo. Tudi Bernarda Oman je z vlogo sprva dobrohotne psihiatrinje, ki se na koncu prelevi v srh vzbujajočo pohlepno tiranko, prijetno presenetila. Najbolj komičen lik je s svojim kriminalističnim inšpektorjem ustvaril Jurij Drevenšek, ki je v maniri Jacquesa Clouseauja iz filmske serije o Pink panterju pričaral nekaj svetlih trenutkov situacijske komedije. V stranskih vlogah so se izkazali še Nika Rozman, Boris Kerč, Jožef Ropoša, Stannia Boninsegna in gostje Miranda Trnjanin, Nik Škrlec, Lovro Finžgar in Nejc Cijan Garlatti.

Dovolj močna predstava, ki človeku da misliti o moči človeškega uma in izgubi razsodnosti, ki pa žal ne pusti globljega vtisa.