848. Narava

Sprehod po potki rjavi, čez gozd zelen in hladen, prelep obisk v naravi je vedno nenavaden. Ptic v krošnjah petje mi dušo razvedri, tako pozabim na imetje, ki prinaša le skrbi. Ko stopava po gozdu, me užitek prevzame, po čustvenem postu dar hladne omame. Sem hodim z njo, kamor gre rada, včasih objameva drevo, takšna je ljubezen mlada. Njen igriv pogled, prelepa, um in telo, jaz si mislim prevzet, umaživa to kožo belo! Na jasi ob potoku se vleževa na tla, z vonjem po telesnem soku prevzame naju sla. V vodi se umijeva, nekaj malega popijeva, sproščeno se objemava in skupaj zadremava. Tebi, ki te ljubim, ko si z menoj, le v tem svetu rim sem jaz večno tvoj.