68. kratka zgodba: Zgodba

Naokoli sama sivina, sredi prazne barve pa sva sedela jaz in on ovita v cigaretni dim in zvok oddaljene poplave. Skušala sem uganiti, kako me gleda, a je bil tisti meter prostora med nama preveč zamegljen. Natanko pa sem vedela, kako ga gledam jaz. Njega, ki je vse, na kar sem upala in več, kot sem želela. Nora sem bila nanj in na občutke, ki jih je sprožal v meni. Sebe sploh nisem več čutila, le še njegovo kričeče vabljivo energijo. Potem pa tisti občutek; mrtvo hladna dlan, ob katere dotiku se je moj hrbet naježil, kot da bo nekaj narobe. A bil je tako omamen, tako blizu, tako drugačen. Sklonil se je še bližje, jaz pa sem se zavedala še manj. Ko sem odprla oči, je bil komad še vedno isti, le on je bil drugačen. Še vedno pa je bil tako blizu. Morda bolj, kot sem hotela. Misliti je bilo prenaporno, moje veke so kakor, da bi bile iz svinca, pritiskale navzdol. Kot v sanjah, v katerih ne zmoreš nadzorovati svojega telesa. Ne moreš zbežati pred pošastmi, ki te lovijo, panično se otepaš in se skušaš rešiti izpod neskončnega bremena, ki te potiska k tlom. Tik preden te groza dohiti, pa naenkrat vse izgine in prepoten se zbudiš v svojo realnost, kjer taka bitja ne obstajajo. Kako večja je agonija in hujši strah, ko šele pričakuješ najhujše. Naenkrat je spet večer in zatiskam si ušesa, da ne slišim grdih besed izrečenih v prepiru med mamo in moškim, ki ga kličem oče. Ne pomagajo ne zaklenjena vrata, ne dvoje odej, pod katerima sem skrita, niti otroške dlani, ki jih skoraj ne čutim več od močnega pritiskanja ob majcena ušesa. Ob vsakem kriku se še vedno zdrznem in nato za trenutek popustim pritisk dlani ter poslušam, ali se bo prepir nadaljeval. Vsak naslednji val vpitja je enako strašljiv kot je osvobajajoč. Najbolj se bojim nenadne tišine, ki bi pričala o tragičnem zasuku vedno znova ponavljajoče se zgodbe. Čakam v pripravljenosti, da skozi moje okno prileti Peter Pan in me s sabo odpelje v deželo Nikjer nikoli, ali pa, da ta presneta krivda od mene ne zahteva, da zberem pogum, vstanem, stopim med njiju in upam, da je ljubezen do mene močnejša od sovraštva med njima. Ko stojim med njima, strah izgine. Najhujše je minilo. Stojim pred vrati šolske garderobe. Kot velik črn slon se poskušam skriti v rumeni telovadnici, a ne razločim, kaj naklepajo glasovi na drugi strani vrat. Na hodniku horda otrok topota vse bližje in bližje, jaz pa, kot bi mi šlo za življenje, planem skozi vrata naravnost v past. Utrujena od prešibke duše v premočnem, prepotenem telesu, čakam, da ponižanje mine, a prostor je nenadoma premajhen, hihitanje je preglasno in solze v mojih očeh so pretežke. Ne vem, ali jih po vsem tem času še vedno ne znam premagati zaradi cenene majice, ki kot umazana krpa popolnoma mokra leži na beli keramiki, ali ker še vedno ne morem doumeti, kako zelo so otroci lahko kruti. Nikoli več ne grem v šolo! Naslednji dan sem že sedela v drugi vrsti tri sedeže od okna. Ni bilo tako hudo. Naenkrat se zopet znoči in lebde se opazujem na parkirišču. Pretvarjam se, da uživam, ko tipu odpenjam hlače. Še slepega ne bi pretentala. Toda od nikoder ni glasu, ki bi me ustavil, ne od mene, ne od njega, še najmanj od boga. Otrok v meni joče, a ga njegovo stokanje preglasi. Moje telo se giblje samo od sebe, vse v meni je okamnelo. Kaj če bi zbežala? Ne, ta misel je bolj strašljiva od občutka nepopravljive neumnosti, ki se bo le naložila na kup odvratnih spominov na dnu moje duše. Kar sem začela, bom še dokončala. Ista misel me prešine danes zjutraj. Zavojček za zavitek. Kako draga je danes droga; in kako dobra. Še malo pa bom lahko pozabila, si mislim, ko prižgem. Vsak izdih odvzame delček moje bolečine in ga v gostem dimu izpusti v nebo. Vsak vdih zapolni praznino v meni z lepljivim ničem, ki se prilepi ob votlo lupino. Skoraj sem že pozabila … Omamljena ležim pod zvezdnatim nebom in se smehljam podobam, ki jih rišejo svetlikajoče se zvezde. Čutim njihovo bližino, čutim, kako proti meni stegujejo roke iz zvezdnatega prahu. Brez težkih misli sem tako lahka, da skoraj lebdim v vesoljnem prostoru, obkrožena z drobnimi lučkami. Nisem več sama in nisem več pozabljena. V središču ognjemeta sem končno tam, kamor pripadam. Toda lučke ena za drugo ugašajo, barva postajajo medle, svetloba izgublja svojo moč in spet čutim neskončno breme, ki me potiska proti tlom. Iztegujem roke, a vsaka podoba, ki se je oklenem se razblini in pusti na mojih dlaneh tleči pepel, ki počasi ugaša. Učinek je popustil, jaz pa se dušim pod težo celotnega vesolja. Tako težek se mi zdi on, ko leži na meni in pričakujoče stoka. Spet sem nazaj. Kdo je ta človek? Postaja moj poslednji sodnik, ko bi moral biti moj rešitelj. Tisti, ki bi moral zlepiti mojo zlomljeno dušo. Je to res isti človek, s katerim sva se čutila? Tisti, ki je rekel, da me ima … Ne! Kaj se dogaja? Ne, nočem, zapni me nazaj!, kriči otrok v meni. A moja roka se ne premakne. Iz mene ni glasu, da mu povem, da nočem … Da nočem, ker ga imam rada. Da bo ubil še zadnji delček človeškega bitja, ki je v meni. Da bo v trenutku uničil vse, kar sem začela graditi v trenutku, ko je vstopil v moje življenje. Saj bi razumel, on bi razumel. Edino njemu ni vseeno. Kajne? Niti trenem ne, ko naenkrat ležim gola. Moja koža vpija lepljiv trohnoben vonj gnile lesene mize. Kako sva se znašla tu? Umazano je … Ne ustavlja se v svoji nameri in tudi sama niti ne poskušam. Imam ga preveč rada, zato pustim, da on odloči. Če me ima resnično rad, se bo ustavil. Če me ima resnično rad, me ne bo tako prizadel. Zaupam mu. Začutim toplino, ki mi je odvratna. Kot napol prazna lutka iz gume sem, ko premika moje ude. Najraje bi se potopila v ledeno vodo in pustila, da me hlad popolnoma ohromi in izbriše vse spomine. Čutim njegovo vroče telo in hladne roke, s katerimi me drži. Na obrazu čutim postano sapo, zaradi katere me oblije mrzel pot. Trdno stiskam veke, saj so zadnje, kar želim videti, njegove oči. Jok, ki sem ga vseskozi slišala nekje v meni, je popolnoma potihnil. Vstaneva, se oblečeva in greva brez besed nazaj. Na njegovem obrazu je nadut nasmešek, ko spet vstopiva v prostor, nabito pol s hormoni in alkoholom. Naenkrat ostanem sama. S pogledom ga iščem in najdem ga ob njej. Nasmeh, ki ji ga namenja, je popolnoma drugačen od tistega, ki ga je namenil meni. Ampak ne čutim ničesar več, saj je ni več bolečine, ki bi še lahko prizadela moje otopelo srce. Ko je odšel, sem samo stala tam. Izginil je še zadnji delček mene; še ta je bil on. Uničil je še zadnje sanje, zadnje upanje, moj zadnji namišljeni most s svetom. Bilo je zadnjič, da sem čutila, zadnjič, da sem verjela. Praznina v meni ni več zdržala in kot črna luknja iz vesolja sem se začela pogrezati sama vase. Zdaj sedim v temni sobi. Neskončno prazna je, a našla sem kot, kjer se lahko skrijem. Vlažna gosta črnina vedno huje pritiska name. Skozi stene slišim oddaljene glasove. Duši me že, a ostajam tu. Svet zunaj je še veliko hujši.