Liptaver ni dinozaver

Še pred nekaj leti je bil liptaver tudi na šolskih jedilnikih, saj ga je ena od slovenskih mlekarn izdelovala v ličnih malih lončkih, ki so skupaj z malo žemljo tvorili prijetno malico. Zdaj lahko nekaj podobnega liptaverju dobite v trgovinah nemške verige supermarketov, le da se imenuje ciganski namaz in po okusu še zdaleč ni tak, kot smo ga vajeni iz otroštva. Tudi liptovski sir je dediščina Avstro-Ogrske monarhije. Lastijo si ga vse dežele nekdanje monarhije, toda vsaj izvor imena je nedvoumen: imenuje se po deželi Liptov v severni Slovaški. A menda so imeli pri mešanju prvega liptaverja žlice zraven tudi Madžari, ki so v sir v izobilju stresali sladko papriko. Za svojega so ga vzeli tudi Avstrijci, ko so ga začeli namesto oreščkov servirati v dunajskih vinskih barih. Zanimivo je, da ima obliko liptaverja sira tudi srbski urnebes. Razlika je v tem, da se v srednjeevropski liptaver vmeša sladka paprika, v srbski pa ajvar.

Originalna slovaška različica liptaverja se meša z ovčjim mehkim sirom, imenovanim brindza. Razmerje z drugimi sestavinami, se pravi s skuto, kislo smetano in maslom, je ena proti dve. Pravzaprav je receptov za liptaver toliko, kot je njegovih jedcev. Nekateri ga delajo z maslom, spet drugi s skuto, tretji ga ne postrežejo, če ni narejen iz ovčjega mladega sira, nekateri vanj stresajo žlice kumine, drugi se ogibajo česnu. Zato vam predlagamo, da preizkusite več različic in se šele nato odločite, kateri liptaver bo vaš. Lahko je malo grob, iz nepasirane skute, da se vidijo in čutijo grudice, z veliko česna in brez kumine. Prav tako se lahko odločite, kako bo postrežen: kot debela obloga na črnem kruhu za bogat zajtrk ali kot tanka plast na rezini gavde kot prigrizek k vinu. A ker je čas, da se vrnemo k originalu, vam ponujamo liptaver iz slovite dunajske gostilne Plachutta.