Gostišče Pri Poku: degustacija ob kmečki peči (zaprto)

In zgornji uvod dejansko pomeni, da je gostilna Pri Poku v močni konkurenci (Gorjanc, Kopač, Kavčič …) še vedno v samem vrhu. Govorimo o ponudbi hrane, o eni najboljših vinskih kart na našem ozemlju, o urejenosti soban. Na žalost v teh sobanah ni veliko gostov in še bolj na žalost je Pok draga gostilna, še od časov, ko je v teh krajih praznovala prva moderna slovenska vlada, z Lojzetom Peterletom na čelu. Mimogrede, to so bili časi, ko so imeli na vozičku z žganicami stekleničko, v kateri je bila kača, ki je srepo gledala goste. Mrtva žival se je morala sprijazniti z dejstvom, da je postala sinonim za (kačjo) slino, gostje pa smo med malicanjem gledali stran od vozička. Voziček je ostal tudi v modernih časih, zdi se, da je zdaj stekleničk manj, čeprav je vmes nekaj pravih biserov.

Zdaj pa k stvari – klasičen dolgi degustacijski meni ima sedem hodov in stane 55 evrov. Če smo ravno pri cenah – za 30 evrov ponujajo slovenski meni s telečjo pašteto, gomoljno juho, divjim prašičkom in kostanjevo torto. A naš namen v topli sobi, ki jo je v hladnem zimskem večeru prijetno grela klasična lončena peč, je bil preizkus dolgega menija. Pozdravili so nas z namazom iz sušenih paradižnikov in priloženimi bučnimi semeni, nadaljevali pa z izvrstno telečjo terino s koščki kranjske in mini omakami iz korenčka in zelene. Peneča Medot in Reya sta pomagala na začetku.

Sledil je duet juh, dva razmeroma velika krožnika s pesino in ingverjevo juho, oboje so še poboljšali s parmezanovo peno in juhi lastnim čipsom, zraven pa je bil še hišni kruh z grozdnim sokom. V naslednji fazi so ohladili vse bolj cenjeno Kozano, vprašanje pa je, ali se je dobro ujela z gosjimi jetri s suhimi jabolki in kislo ribezovo omako. Osebno bi jed bolj sladkal. Nadaljevanje je bilo bolj po našem okusu: raviol z volovskim repom in porova omaka. Morda najboljša jed večera, ki je bila malce bolj začinjena, kot smo pri tovrstnih testeninah vajeni.

Dišeč šipkov sorbet je napovedal glavno jed, ki sta jo spremljala kozarec cabernet franca izpod prstov Emerana Reye na eni strani oziroma Duet Edija Simčiča na drugi strani, sicer pa je šlo za telečjo ribico, oblečeno v zeliščno skorjico in svinjsko mrežico. Jedi, kot rečeno, so pripravljene v zmernih količinah (razen morda juh), zato ostane dovolj prostora za skorjico iz popečenega beljaka, polnjeno z ingverjevim in čokoladnim moussom. Ob prijetni sladici so dodali še lastni sladki cuvee, ki ga pridelujejo v ljutomerskih gričih. Končali smo z mešanico čokoladnih piškotov, z vrhunskim dominikanskim rumom Unhiq in domačo rutico.

Povzetek Slovenska kuhinja, ki si želi biti moderna, zato vedno poskuša slediti tudi vzorom iz tujine. Bili so slow food, zdaj jedi ponujajo v degustacijski menijih, ki niso zateženi, ampak ponujajo konkretno hrano.

Vinska karta je več kot solidna, imajo vse pomembne Slovence, čeprav ne eksperimentirajo s kakšnimi novostmi. Veliko je Italijanov in Francozov. Najdražji napitek je bordojec Petrus 1983 za 1800 evrov.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.