Gostilna pri Boštjanu: obilno slovensko kosilo

To pa seveda pomeni, da imajo za malo denarja veliko nedeljske muzike, kjer solirata goveja juha in velik kos mesa, obdan s prilogami, da o zavitku na koncu niti ne govorimo. Podobno je vsaj še v dveh gorenjskih gostilnah, recimo pri Ančki in Mlakarju, pa še v premnogih v širši ljubljanski okolici, recimo pri Pečnikarju ali Janežiču, pri Franclu blizu Celja ali denimo pri mariborskem Anderliču ...

Vem, niti en odstotek pravih domačih nisem naštel, ampak sporočilo je vseeno dokaj jasno. Poleg bolj ali manj jasnega jedilnika so to gostilne, kjer so cene dostopne. Čeprav sem pred časom nekje prebral, da pri Boštjanu ena oseba zapravi okoli 45 evrov, moram to trditev gladko zanikati z dejstvi. Naše omizje se je hudo trudilo in naročilo njihovo najboljše vino – Tilijin kabernet – pa se ni uspelo prebiti niti do 30 evrov na osebo niti do konca vseh obilnih porcij, ki so jih nosili na mizo. Zdaj pa po vrsti.

Bila je še ena od kislih nedelj, ki smo jih vajeni v zadnjih tednih in namesto na popoldansko nogometno tekmo jo je naša družba raje mahnila v gostilno. Iz Škofje Loke na desno v naravo, ki jo obdaja vse več novogradenj, na Križno goro, kjer so v zadnjem času spet nekaj renovirali, kjer imajo vse več igral in kjer pri sosedu zdolgočaseno mukajo krave, da o mačkah in utrujenem smrčečem psu niti ne govorimo ...

Miza v prizidku daje pogled na dolino med Medvodami in Kranjem, miza v starem delu pa več rustikalnega občutka in veliko kmečko peč. Tokrat smo se odločili za razgled. Med hladnimi jedmi je moč dobiti praktično vse (od pršuta do domače klobase, od divjačinske paštete do karpača), ampak mi smo se odločili za klasično predjed – za narezek in med raznimi salamami ter mesninami dobili še (zanimivo) veliko solate ... Porcija ni bila (pre)obilna, je pa res, da smo že prej zaprosili za polovične "zgodbe", saj nas izkušnje iz preteklosti učijo, da je pri Boštjanu bolje manj, da lahko na koncu več in dlje ... V vsakem primeru smo vedeli, da moramo naslednje dejanje popestriti s česnovo juho, ki je v teh krajih gosta in polna ocvrtih kruhkov, tako da bi bila lahko sama po sebi resen obrok. Goveja juha je sicer nekoliko manj nasitna, a kombinacija s predjedjo že sama po sebi ni povsem lahka.

Jasno, čakamo Boštjanovo ploščo, na kateri je cel kup mesnin in še več prilog: telečja pečenka, svinjska pečenka, mleta pečenka, nadevana telečja prsa, ocvrt piščanec, ajdova kaša, džuveč riž, smetanovi štruklji, cvetača ... Porcija, da te kap! A bili smo pripravljeni, saj ni dolgo tega, ko smo na tem hribu že poskusili njihov kmečki krožnik s krvavicami, pečenicami, pečenkami, zeljem in žganci.

Pri porcijah je treba paziti, ne glede na to, ali jeste ješprenj s suhim mesom, biftke, zrezke, jetrca ali krače. Mimogrede, v zadnjem času ponujajo tudi Maxovo ploščo (po imenu enega od hišnih naslednikov), ki ponuja več biftkov in divjačine v modernejših prilogah in manj pečenk, oziroma vegetarijansko ploščo, ki pa je resnici na ljubo zgolj spisek vseh njihovih prilog brez pomembnih dodanih vrednosti. In ko smo ravno pri vrednostih. Pri Boštjanu je mogoče dobiti tudi pizzo, s katero pa se tokrat nismo spoprijeli. Navalili smo raje na čokoladne palačinke in borovničev zavitek. Palačinke malce premočne, zavitek korekten.

Za konec še ene lahke borovničke in močno zeliščno žganje. In če bi človek spil samo dva kozarca cvička, bi za vso hrano odštel okoli 15 evrov na osebo. Omenjeni kabernet, ki je za te kraje že kar resen korak naprej v razumevanju vina, pa je seveda zadevo malce dvignil.

Povzetek

Pri Boštjanu strežejo tiste jedi, ki naj bi veljale za tipično slovenske, se pravi govejo juho, ocvrte piške, pečenke in zrezke v velikih količinah, tako rekoč s količinskim popustom. Priporočamo zmeren odnos do jedi, ne priporočamo pa pizze in podobnih izletov v neznano.

Vinska karta vsebuje nekaj briškega Mavriča, belega svečinčana, pa cviček in refošk, ob debati z odgovornimi pa se najde tudi kaka elitnejša buteljka. Ob koncu imajo kar zanimivo ponudbo žganih zvarkov.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.