Gostilna Narobe: med narodno kuhinjo, curryjem in noji

A zgodnje nedeljsko popoldne se je za nas kar lepo začelo. Dobili smo mizo, kar v boljših gostilnah na teritoriju ljubljanske okolice v tem času ni vedno nujno, in kljub temu da je na vhodu kraljevala tabla, da pripravljajo dnevno kar deset malic, je jedilni list obljubljal več kot solidna in zelo poceni vina in (pre)veliko količino domačih jedi. Batič rose so cenili po 21 evrov, kar ni drago, in ob narezku z imenom Krožnik Narobetovih guštov je šlo za prvo etapo našega obiska: pršut, salama, šunka, pašteta, sir, ocvrti jajčevci, hren, paprika, gobe in por. Obilno, marsikaj bi lahko tudi pogrešali, ampak na ta način smo poskusili veliko reči, tudi tri vrste izvrstnega kruha (čebulnega, s semeni, belega).

Pri hladnih jedeh se da dobiti še goveji karpačo na rukoli, ribji karpačo, domače klobase, žolco, prekajeni goveji jezik s čebulo, tatarski biftek, hobotnico v solati, marinirane sardele ali ribjo pašteto. To je ponujal jedilni list, čeprav nekaterih jedi nimajo vedno pri roki. Tudi jušnih tekočin je nešteto, a goveja in predvsem zelenjavna nista izpolnili svojega poslanstva. Mogoče bi morali poskusiti ribjo, a smo se odločili, da bomo v središču Trzina jedli tisto, kar tem krajem in tovrstni gostilni z več kot stoletno tradicijo pač pripisujemo. In če hočejo vsaj malo zaslužiti tudi z malicami, morajo ponuditi enolončnice: telečja obara, vampi, pasulj, pasta fižol in razni golaži so velikokrat na repertoarju, pred časom smo del te ponudbe tudi poskusili, a se v Trzin samo zaradi tega ne bi vozili.

Bližje so jim pač telečja in svinjska pečenka, divjačina v omaki, kuhana govedina s hrenom, pa tudi krače, zrezki, jasno tudi ocvrti, in bifteki. A na žalost se pri Narobetovih ne ustavijo, na jedilnem listu toplih, ribjih, glavnih in narodnih jedi je vse in še več: testenine s tartufi, škampi, črna rižota, ajdova kaša z jurčki, ocvrti žabji kraki, gratinirani polži, jadranski lignji, brancin, hobotnica, klobase, obara z ajdovimi žganci, pečenica z zeljem, ajdovi štruklji, pražena jetrca, ričet, jota, bujta repa, bučke, zelenjavni karpačo, rižota, porovo gnezdo z ajdovimi njoki, pa bi še lahko naštevali. Pravzaprav imajo vse, kar si izmislite, in prav zanima me, koliko je svežine v vseh teh hranah, ki so (za)vedno zapisane v menijih.

Naša ekipa se je ob še kakšnih dvajsetih mesnih jedeh, ki jih ponuja kuhinja, odločila za mejo med klasiko in moderno ter poskusila velik hišni stejk s 24 začimbami in curryjem. Kaj vse si človek izmisli pri Narobetu … Pa ne gre samo za kombinacijo s curryem, na kateri bi morali več delati, tudi nojev zrezek res ne sodi v ta milje. Na srečo smo nekaj več previdnosti pokazali pri drugih glavnih jedeh. Bifteki so pač bifteki in te pri Narobetu pripravijo zelo dobro.

Pri omenjanju sladic pa je spet dolgo naštevanje – v bistvu lahko ponudijo veliko tort, potice, gibanice, štruklje in zavitke. Poskusili smo solidnega slivovega in premočno čokoladno torto z višnjami.

Povzetek

Nekakšna tipična slovenska gostilna, ki bi lahko vsaj za pol zmanjšala svojo ponudbo in se posvetila bistvu, brez eksotike. Kadar so v svojih vodah, predvsem pri mesninah, so najboljši.

Vinska karta je presenetljivo ena najboljših v naših klasičnih gostilnah, vsi boljši Primorci in Štajerci, razen Movie in Marjana Simčiča. Nekatera vina so pol cenejša kot v ljubljanskih in primorskih restavracijah.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.