Gostilna Grič: nesrečna nedelja med trtami in golfom

V okolici Slovenskih Konjic je kar nekaj gostiln, ki ne preveč izbirčnega gosta nahranijo in napijejo. V naših analih bi našli recimo gostilno Smogavc, za katero je treba zaviti proti Zrečam in najprej po vijugasti cesti proti Rogli, na drugi strani je turistična kmetija Arbajter, čez avtocesto, pri Žički kartuziji, pa so pred časom odprli in prenovili najstarejšo gostilno pri nas … In smo se odpravili. Čeprav je bila nedelja in ura tri popoldne, smo pričakovali, da bodo v Žičah ponudili kakšno malico, a je – tega ne slišite velikokrat – hrane zaradi premnogih turistov, ki so pohajali po ruševinah samostana, zmanjkalo. Lep uvod v sezono, smo si rekli in se odpravili v objem Zlatega griča, ene najlepših slovenskih vinskih destinacij.

Na žalost pa ne najboljših, saj v gostilni, ki ima lepo lokacijo in vsaj v treh smereh še lepši razgled, strežejo samo svoja vina, ki ne dosežejo hrane, ki jo pripravljajo. Ampak to niti ni bila glavna težava lokala, postavljenega na griču nad Slovenskimi Konjicami, obdanega z vinogradi in žepnim igriščem za golf. Težava nedeljskega popoldneva je bilo dejstvo, da nam je od nedeljskega navala utrujeni natakar svetoval, naj kar odidemo, saj kolikor ima on v spominu, v kuhinji nimajo več nedeljskih kosil, drugega pa ob nedeljah tako ne strežejo (čeprav jih je delovni čas k delu obvezoval še dolgih pet ur). Ampak bo pogledal še enkrat, je bil spravljivejši.

In potem se je nekaj našlo. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za a la carte ponudbo, ki je bila cenovno neprimerno dražja, ampak to osebja sploh ni motilo, čeprav so zatrjevali, da imajo ob nedeljah samo (poceni) nedeljske menije. A to so kraji, kjer mestnih srajc ne prenašajo dobro. Verjetno tudi zato, ker so jim lepo oblečeni bankirji zavozili vinogradniški projekt, ampak če bodo hoteli preživeti, bodo temu morali prilagoditi obnašanje.

Treba je priznati, da smo potem glede na okoliščine dobili znosno hrano, čeprav ni povsem jasno, kje so izbrskali sestavine in kako so jo skuhali. Celo nekakšen pozdravček je prišel na mizo, v obliki pohorske bunke in domače paštete, vse skupaj so opremili z nekaj listki solate, kapljico bučnega olja in pripadajočimi semeni. Malo, a dobro. Na vinski karti so imeli na kozarec samo najnižjo linijo vin iz produkcije Zlati grič (po 15 evrov za steklenico), in če vemo, da celo njihovi biseri (po visokih 30 evrov) niso med najbolj priznanimi pri nas, je jasno, da je bil peneči rosé, s katerim smo začeli, vino, ki ga lahko pozabimo.

So bile pa juhe, bučna, česnova in goveja, fine in okusne. Goveja klasična, taka, kot naj jo imajo gostilne ob nedeljah, česnova s kockami kruha malce težka, takšna, kot mora biti. V nadaljevanju smo pregledovali jedilni list in ugotavljali, kaj vse bi lahko dobili, če bi prišli na kakšen manj nesrečen dan. Otožnost je prekinil natakar, ki je počasi postajal prijaznejši, verjetno zato, ker so gostje počasi odhajali in je bilo časa za brezskrbnost več. Ponudil je kozarec sivega pinota, ki naj bi štrlel iz povprečja, pa po nekaj požirkih ni bilo večjega navdušenja pri mizi.

Za glavno jed so našli nekaj mesa in ob njem smo poskusili njihovo modro frankinjo. Še eno neprepričljivo vino je izgubilo bitko z biftekom s topinanburjevim pirejem, polento, hruškami in kuhano zelenjavo. Biftek je bil, morda tega niti nismo pričakovali, odlično pripravljen, ravno prav pečen in mehak, priloge pa skoraj matematično izračunane. Podobno je bilo z jelenovim hrbtom, ki so mu dodali enake priloge, le da so vse skupaj podkrepili s tartufato. Morda bi se v takšnih primerih morali odločiti za tartufe, podobne omake so namreč vedno tvegan dodatek. So pa zato pozabili na solato in zelenjavo na žaru, ki so jo obetali, mi pa naročili.

Kaj pa sladice? Med tistimi na hišnem seznamu smo se odločili za orehove palačinke s šodojem, pa jih ni bilo, zato smo poklapano pospravili ostanek škalske pogače, nekakšne lokalne gibanice. Je pa niso računali, ker je bilo krajca res malo. Še dobro, tako smo za naštete reči (juha in glavna jed, voda in trije kozarci vina na osebo) plačali "samo" nezanemarljivih 30 evrov po glavi.

Povzetek

Gostilna z razgledom in slikovito vinsko-golfsko okolico, ki še ne dosega svojih naravnih danosti. Moštvo se zdi hudo neuigrano, hrana pa, kolikor nam jo je uspelo dobiti, že obeta nove usmeritve. Med trtami bi morali urediti še nekaj sob, ker je pot proti Ljubljani ali Mariboru po vinski degustaciji lahko kar preveč ovinkasta.

Vinska karta je sestavljena iz celega spektra vin Zlatega griča, ki so za svojo kakovost kar malce predraga.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.