Conte di Carmagnola: Eric Clapton s fižolovo kremo

V Vidmu poznamo kar nekaj solidnih restavracij, ki jih kriza, ki je v Italiji prav tako huda kot v naših krajih, ni prav zatrla, jih je pa zelo spremenila. Naši sosedje jedo zdaj bolj pametno, predvsem pa pijejo cenejša, a še vedno izjemna vina. V tem duhu so se lastniki prenovljene restavracije Conte di Carmagnola odločili, da ob, kot se je na koncu izkazalo, zelo solidnem jedilnem in vinskem scenosledu, vsaj ob koncu tedna ponujajo tudi ansambel Roby and the Gang. Eric Clapton, 4 Non Blondes in nekaj podobnih ne pretežkih uspešnic je prepevala rokerica z imenom Roby, v prostoru ob šanku je publika zgolj pila, v drugem delu se je jedlo.

Conte di Carmangola Via del Gelso 37, 33100 Udine, Italija

Telefon: 0039 0432512891

Menda se zdaj tako večerja tudi v Milanu. Moderno se srečuje s standardi in z lokalnimi vplivi. Ni več nujno, da gostje jedo po štiri jedi, nekateri naročijo le pijačo, poslušajo glasbo in si ogledujejo ponudbo nasprotnega spola. Sicer pa, če je tako v Milanu in če je tako v Vidmu, bo počasi tako tudi pri nas.

Hrana: ob tem, kar je bilo tako ali tako zapisano na jedilniku, so ponujali še romba, brancina in tuno ter fassone, govedino iz Piemonta. Naša odprava se je brez razmišljanja odločila za podlago Jermannovega Blau & Blau, gre za modro frankinjo z dodatkom modrega pinota, ki naj bi pokrila naše bolj ali manj mesne furlanske odločitve. Začeli smo s kremo, ki ji pravijo radič s fižolom, v bistvu pa v fižolovo juho dodajo kockice popečenega kruha, nekaj rezin šunke in radič. Izjemna kombinacija. Kuharja, ki zna to pripraviti, so menda pripeljali iz Francije, čeprav je čistokrven Italijan, kar dokazuje velik del jedilnika. Recimo furlanski toç in braide, ki ga je mogoče dobiti na začetku.

Imajo še kombinacijo hladnih ribjih jedi, bakalar ter karpačo škampov s koromačem in pomarančami, omizje pa se je odločilo, da poskusi ponujeno piemontsko govedino v obliki tatarskega bifteka. Recimo, da se zavedajo kakovosti mesa in ne dodajo mnogih sestavin, tako kot je to v naših krajih. Samo malo popra, meso leži na motovilcu in radiču (ne na rukoli), spremlja pa ga, jasno, popečen kruh. Odmor, ki si ga je privoščila pevka Roby s svojo tolpo, smo izkoristili za pregled toplih predjedi. Pri Conteju v središču Vidma prevladujejo testenine, bolj ali manj klasične od aglio e olio (klasičnemu minimalističnemu receptu dodajo še suhi paradižnik in botargo) do makaronov z račko. V našem kotu smo se navdušili nad rižoto v refošku, z radičem in sirom montaž. Okusna reč, brez mesa ali dragih dodatkov. A morda je bil še boljši raviol s hruškami, orehi in skuto, povrhu so naribali mandlje in dimljen sir, da je bila mera polna. Raviol, ki hrusta, bi lahko rekli.

Nič slabše se nismo odločili pri glavni jedi. Poleg ponujenih svežih ribjih kosov smo izpustili tudi piščanca z ingverjem in jelena s sadno omako in čokolado in vzeli tisto, ki jo postavijo kar na sredo mize. Šlo je za orjaški florentinski zrezek, ki ga v teh krajih znajo pripraviti (ravno prav posoliti in speči). Da se utrujeno telo ne bi preveč premikalo, ga podobno kot pri taljati že v kuhinji narežejo na sprejemljivo velike kose. Dodatki k velikanskemu kosu v sredini še zelo rdečega mesa so pečen krompir, posebna gorčična omaka, rahlo popečene bučke, radič in paprika.

So gostilne, kjer bi se po takšni hrani komaj pobrali, pri Conteju ni bilo tako. Telo je klicalo še po sladici. Na izbiro so tiramisu, fondant s kardamom in panakota z gozdnimi sadeži, a ker v naših krajih človek težko dobi zabajone, nismo veliko razmišljali. Pripravljajo ga iz marsale in ga gratinirajo, dodajo pa še ananas in janeževe piškotke. Solidna reč, podobno kot limonov sorbet z ingverjevimi piškotki, kandiranimi pomarančnimi olupki in olivnim oljem iz okolice Gardskega jezera.

Kaj pa finale? Grappa ali dve, če smo že na severu Italije, ne preveč, da človek lahko še zvozi. Mimogrede, brez pijače se oseba v središču Vidma skozi štiri jedi prebije s 35 evri.

Povzetek

Mestna kuhinja, ki lahko postane klasična, če se bodo stvari vrtele, kot se vrtijo. Ponujajo prigrizke, glasbo, vina na kozarec, pivo – skratka, pop bistro na eni strani in dobro pripravljena, konkretna italijanska (furlanska) kuhinja na drugi strani. Če boste nakupovali po Vidmu, poskusite vsaj njihovo fižolovo juho, če nimate časa za florentinca.

Vinska karta je dobra. Konec koncev je Angelo Jermann poskrbel, da je mogoče dobiti vse iz njihove kleti v Brdih. Sicer pa imajo vse, kar se dogaja v Furlaniji, veliko Italije in malo tujine, a hkrati praktično vse pomembne šampanjce. Našteli smo tudi pet ali šest slovenskih vinarjev. Cene pa so malo nižje kot v Sloveniji.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.