Chianti = Toskana

Slednje, sprva belo vino, je v zgodovini postalo najbolj znano italijansko rdeče vino. Je kombinacija različnih vinskih sort, vse po vrsti pa so lokalne. Leta 1827 je baron Bettino Ricasoli določil prvi recept za chianti: 70 odstotkov sorte sangiovese, 15 odstotkov sorte canaiole in 15 odstotkov malvazije. A to je bil le prvi poskus formalizacije vina, ki je bil zaščitni znak Toskane že od 13. stoletja dalje. V srednjem veku so se vasi Gaiole, Castellina in Radda organizirale v ligo chiantija (Lega del Chianti), ki je postala zgodovinsko srce chiantija in tako je ostalo vse do danes. Pozneje so se zaradi popularnosti vina skušale ligi pridružiti tudi druge vasi, a so jim dodelili le pridruženo članstvo, danes pa regija chiantija sega od Firenc do Siene. Ker so ga vseeno gojili brez pretiranega nadzora, je chianti skozi zgodovino postal namizno vino, primerno za vsakodnevno pitje. Morebiti tudi zato, ker je bil večinoma ustekleničen v širokem flaškonu s pleteno košaro, ki je postal simbol romantičnega "pijuckanja" vinčka ob leseni mizi s pogledom na vinograde.

Toda sredi 20. stoletja, ko je imel chianti najslabši sloves, se je skupina vinogradnikov odločila, da to staro vino uvrstijo med najboljše na svetu. Nekateri so chianti kmalu spremenili v enega od supertoskancev, se pravi vin, ki dosegajo najvišje cene. S tem pa se je seveda izboljšala tudi kakovost navadnega chiantija. Še vedno pa je lahko, pitno vino, primerno za poletje.