Bordojci, burgundci in šampanjci predstavljajo elito med svetovnimi vini, a so zaradi zasoljenih cen dostopni le peščici. Je to priložnost za druge francoske vinorodne pokrajine?
Povprečen vinopivec oziroma vinoljubec ob omembi francoskega vina pomisli na Bordeaux, pa Šampanjo ali Burgundijo. A Francozi, slovesu primerno, vino pridelujejo skorajda po vsej deželi. Zakaj so torej določene pokrajine tako znane in vina prodajajo po ekstremno visokih cenah, za druge pa skorajda ne slišimo? Očiten odgovor bi bil kakovost, a je v resnici stvar precej bolj zapletena, pa tudi zanimiva.
Imeli smo priložnost obiskati posestvo Chateau Pech-Latt, vinsko klet s pripadajočimi vinogradi v francoski regiji Languedoc-Rousillon, ki se ob sredozemski obali razteza od Provanse do Pirenejev oziroma meje s Španijo. Chateau Pech-Latt leži v najjužnejšem departmaju Aude, na obronkih francoskih Pirenejev, kjer pridelujejo vino s kontrolirano označbo geografskega porekla (v francoščini Appellation d’Origine Contrôlée oziroma AOC) Corbières. Je v lasti burgundske kleti Louis Max, a je to tudi edina stična točka z Burgundijo – ta divja vinorodna pokrajina na jugu Francije je zgodba zase.
Zaton vinarstva zaradi težav s transportom
Skozi vinograde, klet in zgodbo posestva ter pokrajine nas je popeljal glavni vinogradnik in kletar Philippe Mathias. Kar takoj nam je razblinil misli, da je Languedoc novodobna vinorodna pokrajina: "Tukaj so vino pridelovali že v času starega Rima, tako kot drugod po Franciji." Avtohtone sorte carignan, mourvedre, syrah, marsanne in grenache v tej vroči, s padavinami podhranjeni pokrajini uspevajo že na stotine let. Zakaj se jim torej ni uspelo prebiti? Zaradi konkurence. "Vino se je največ pilo v Parizu in okolici ter čez mejo proti severu. Bordeaux kot pristanišče in Burgundija, ki je tem krajem dokaj blizu, nista imela težav s transportom svojega vina in sta ga zlahka prodajala. Hkrati pa sta blokirala južnejše pokrajine, kot so Provansa, dolina Rone in ne nazadnje Languedoc," je pojasnil Philippe. "Vinarji iz Languedoca so uspeli svoja vina prodati le kot cenene mešanice za delavce, ki so jih kupovali v velikih količinah, in še danes se nas drži slab sloves."
Novi, ekološko usmerjeni časi
A vina iz teh krajev že nekaj časa ne spadajo v kategorijo poceni "dobrovoljčkov" za gašenje žeje. S prihodom poceni vin iz Novega sveta, ki so izrinila domače mešanice, je večina pridelovalcev opustila vinarstvo, vztrajajo pa le še tisti, ki verjamejo, da lahko iz avtohtonih sort pridelajo vrhunsko vino. Hkrati se jih vse več odloča za ekološko pridelavo, kar jim daje nov zagon, saj je ekologija trenutno ena največjih marketinških prednosti na vinskem trgu. Pionir Languedoca na tem področju pa je prav Chateau Pech-Latt. Z ekološko pridelavo so začeli že leta 1991, leta 1996 so pridobili tudi ekološki certifikat, leta 1998 pa je začel klet voditi Philippe. Izučeni agronom je sicer rojen na severu Francije, kjer svojega vina nimajo, a ga je vinarstvo od nekdaj zanimalo in v Languedocu je videl ogromen potencial, možnost, da ustvari novo zgodbo.
Bogata vina, ki se pijejo mlada
Pridelava grozdja v 140 hektarjih vinogradov je popolnoma ekološka, s prihodnjim letom bodo začeli z biodinamičnim pristopom, naravna pridelava pa se nadaljuje tudi v kleti. Vino fermentira v ogromnih betonskih rezervoarjih, zorenje pa je minimalno. Vina s tega področja se pijejo mlada in za razliko od bordojskih in burgundskih kolegov zanje ne priporočajo ekstremno dolgega staranja. Velika večina vin je rdečih (delajo le eno belo zvrst), gre pa za cuveeje različnih avtohtonih sort, kar zapovedujejo tudi pravila za to vinorodno območje. Tako kot sta recimo v Burgundiji zapovedani sorti modri pinot in chardonnay, mora biti vino iz AOC Corbières zvrst vsaj dveh dovoljenih sort, strogo določeni pa so tudi deleži sort, ki jih lahko vino vsebuje.
Sorte, ki jih Philippe meša v svoja vina, so syrah, mourvedre, carignan in grenache, iz njih pa prideluje štiri različna vina. Prvo je Tradition, tradicionalna kombinacija omenjenih sort, Selection Vielles Vignes je izbor grozdja s starih trt, Tamanova pa je tako imenovana "reserva" kleti, torej najboljše, kar lahko ponudijo. Gre za edino vino, ki ga starajo v hrastovih sodih, zanj pa izberejo le najboljše grozdje najboljših mesecev. Tudi mi smo se strinjali, da gre za veliko vino, še posebej potem, ko smo poskusili smo še "nedonošeni" letnik 2011, ki ima vse možnosti, da se razvije v največjega do zdaj.
Tujina jih ceni bolj kot domovina
Čeprav so vina iz teh krajev opazno pridobila kakovost, pa je njihov imidž predvsem v Franciji še vedno slab. "Francozi mislijo, da so vina iz Languedoca še vedno slaba in cenena, kot so bila pred 50 ali 100 leti." Drugače je na tujih trgih, kjer recimo Chateau Pech-Latt proda kar 95 odstotkov svojega vina. Francozi so še vedno tradicionalisti in se odločajo za vina iz uveljavljenih vinorodnih regij, tujina pa na vino gleda precej bolj neobremenjeno in se odloča za tisto, kar jim (oziroma nam) je všeč.
3
