Francoski igralec, ki danes praznuje osemdeset let, ima za seboj izjemno pisano filmsko pot, zato smo zbrali nekaj njegovih najbolj legendarnih filmov.
Do zadnjega diha (À bout de souffle; Jean-Luc Godard, 1960)
Ne samo, da gre za igralčevo prvo vidnejšo vlogo, Do zadnjega diha je prvi celovečerni podvig režiserja Jean-Luca Godarda in s tem tudi eden prelomnih in najpomembnejših trenutkov francoskega novega vala. V njem se je mladi Belmondo vživel v Michela, mladeniča, ki obožuje Humphreyja Bogarta in se po njem zgleduje, ker pa ubije policista, se pred roko zakona skriva v Parizu pri ameriškem dekletu Patricii. Film vsebuje tisto, kar francoski novi val pravzaprav je: kombinacijo mladih junakov, posvetil popularni kulturi in tehnike dela, kot so recimo improvizirani dialogi, snemanje na lokaciji, kamera iz roke in diskontinuitetna montaža. Delo je prejelo zajeten zalogaj mednarodnih nagrad, nepričakovano pa je postalo tudi komercialni hit.
Stavisky … (Alain Resnais, 1974)
Film cenjenega francoskega režiserja Alaina Resnaisa delno temelji na resnični zgodbi iz 30. let 20. stoletja, govori pa o finančniku in prevarantu, ki so ga zaradi prodaje lažnih delnic leta 1934 aretirali, a je v zaporu svoje sumljive posle nadaljeval. Ker so se širile govorice, da ga ščiti francoska vlada, se je vse skupaj razraslo v škandal, ki je vplival na Francijo kot državo.
Film je zaradi visoke produkcijske vrednosti in zvezdniškega statusa glavnega igralca Belmonda doživel precejšen uspeh, v tujini pa so bili kritiki ravno zaradi tega morda malce razočarani – čutili so namreč, da je režiser opustil intelektualno dosleden pristop, po katerem je bil znan. Kljub temu nekateri menijo, da gre za Belmondovo najboljšo igro.
Nori Pierrot (Pierrot le Fou; Jean-Luc Godard, 1969)
V še enem Godardovem filmu se je Belmondo prelevil v Ferdinanda – zdolgočasenega pripadnika malomeščanske elite, ki sreča varuško Marianne, ki mu ves čas pravi Pierrot. Ferdinand pretrga vezi zakonske zveze in z Marianne brez denarja in z ukradenim kabrioletom zbeži proti morju. Par se zapleta v vse bolj nasilne incidente, padati začnejo trupla, povrh vsega so jima za petami sumljivi trgovci z orožjem …
Nori Pierrot velja za režiserjev morda najbolj razigrani in estetski film, v katerem njegov prvotni motiv ljubimcev na begu začini z razmišljanjem o umetnosti, literaturi, pa tudi življenju samem.
Dve ženski (La Ciociara; Vittorio De Sica, 1960)
V filmu Dve ženski Belmondo sicer ni pritegnil glavne pozornosti – to si je prislužila Sophia Loren, ki je zanjo prejela tudi oskarja. Film, ki sta ga De Sica in Cesare Zavattini priredila po istoimenskem romanu Alberta Moravie, govori o ženski, ki želi svojo hčerko zaščititi pred grozotami vojne. Belmondo se je v filmu prelevil v mladega intelektualca, ki se začne za protagonistko zanimati, a ga Nemci ujamejo in ustrelijo.
Classe tous risques (Clause Sautet, 1960)
Gangsterska kriminalka v času svoje izdaje ni doživela večjega uspeha – zasenčil jo je namreč francoski novi val. Kljub temu velja, da je imela na francosko kinematografijo velik vpliv, še posebej na delo Jean-Pierra Melvilla. Film je adaptacija romana Joséja Giovannija, govori pa o francoskem mafijcu Abelu Davosu (Lino Ventura), ki ga lovi policija. Belmondo je prevzel vlogo edine osebe, ki je ubežniku pripravljena pomagati.
Duhovnik Léon Morin (Léon Morin, prêtre; Jean-Pierre Melville, 1961)
Belmondo, ki je bil za vlogo nominiran za nagrado bafta, se je v filmu prelevil v umirjenega, čednega duhovnika, ki spozna Barny (Emmanuelle Riva) – vdovo in zagrizeno komunistko, ki je odločena, da je najlažja tudi najboljša pot. Da bi ji pomagal, začne z njo redno sestankovati in razpravljati o stvareh, povezanih z vero. Film je občinstvo navdušil predvsem zato, ker je združil dva popolnoma različna svetova.
Mož iz Ria (L'Homme de Rio; Philipe de Broca, 1964)
Komična pustolovščina, ki je bila za oskarja nominirana v kategoriji za najboljša zgodbo in scenarij, še danes ostaja gledljiva, za kar se gre zahvaliti karizmi in kemiji med glavnima igralcema Belmondom in Françoise Dorléac, čudovit pa je tudi prikaz brazilske prestolnice. Glavna igralka filma, sicer sestra Catherine Deneuve, je tri leta po premieri filma pri petindvajsetih življenje izgubila v prometni nesreči, kar pomeni, da je film eden zadnjih spominov nanjo.
Le magnifique (Philipe de Broca, 1973)
V začetku sedemdesetih sta Belmondo in de Broca moči znova združila v parodiji na vohunske filme in romane v slogu Jamesa Bonda. Belmondo je prevzel vlogo Françoisa Merilna, avtorja 42 romanov o supervohunu Bobu Sinclairu – približno pol filma se dogaja v avtorjevi glavi, kjer vlogo junaka prevzame kar sam, študentka Christine, ki jo pisateljevi romani izjemno fascinirajo, pa postane njegova spremljevalka Tatiana. Belmondo je v filmu dokazal, kako spretno se lahko prelevi iz "kulskega", karizmatičnega junaka v nerodnega, frustriranega pisatelja.
Ženska je ženska (Une femme est une femme; Jean-Luc Godard, 1961)
Za konec se spet vračamo k Belmondovemu sodelovanju z Godardem, filmu, s katerim se je režiser in scenarist poklonil ameriški glasbeni komediji, v njem pa igrata tudi Jean-Claude Brialy in režiserjeva večkratna sodelavka in tudi takratna žena, Anna Karina. Ta se je prelevila v striptizeto, ki si zaželi otroka, ker pa njen fant Emile (Brialy) o tem ne želi niti slišati, se ona obrne na njegovega prijatelja Alfreda (Belmondo). Film, ki velja za prvo Godardevo delo v barvah, si je na festivalu v Berlinu prislužil posebno nagrado žirije.
4
