Se bo londonska različica festivala Sundance obdržala?

Da bi ljubiteljem filma tudi v Evropi predstavil kakovostno neodvisno ameriško produkcijo, je Robert Redford lanskega aprila svoj festival prvič popeljal onkraj meja ZDA, in sicer na Otok, kjer je Britancem predstavil bistvo festivala, ki ga je v Park Cityju ustanovil pred petintridesetimi leti.

Kot je za Reuters povedal Redford, je bilo lansko popotovanje zgolj eksperiment – ker pa je bil dovolj uspešen, se od danes, 25. aprila, pa do 28. aprila odvija tudi letos. O tem, kakšna bo prihodnost, si za zdaj še ne upa govoriti.

"Težko je govoriti o prihodnosti, dokler določene stvari nisi res dobro preizkusil in ugotovil, kako ji gre," je na novinarski konferenci razmišljal Redford, ki je lani novinarjem dejal, da upa na uspeh londonskega Sundancea, s čimer bi lahko festival popeljal tudi na druge konce sveta in s tem skušal izenačiti moč, ki jo ima po svetu visokoproračunska hollywoodska produkcija. Ko so ga novinarji o tem, ali je širjenje po svetu še vedno del načrtov, povprašali letos, je jedrnato odgovoril: "Ne." "Neodvisni film se mora za svoje mesto pod nebom bojevati že od nekdaj" Danes petinsedemdesetletni Redford je zavod Sundance ustanovil leta 1981, kar je pripeljalo tudi do filmskega festivala, ki podpira vzhajajoče filmske ustvarjalce, ki ne delajo v velikih hollywoodskih studiih.

"Neodvisni film se mora za svoje mesto pod nebom bojevati že od nekdaj. Še posebej zaradi ekonomskih dejavnikov je to precej težko." Na prvotni različici festivala Sundance se je januarja čez lužo predstavilo 119 filmov iz 32 različnih držav, za trenutno aktualno londonsko različico je bilo izbranih tudi nekaj britanskih filmov. Poleg glasbenih nastopov Peaches in indie rock zasedbe British Sea Power si bodo lahko obiskovalci ogledali devet dokumentarcev, ki se osredotočajo na različne teme – od težav garajočega pridelovalca mleka v filmu The Moo Man do ponesrečenega vzpona na K2 leta 2008 v filmu The Summit in zgodbe zasedbe Eagles v filmu History of the Eagles Part One.

Med britanskimi premierami so se sicer znašli tudi filmi Look of Love režiserja Michaela Winterbottoma, v katerem se je Steve Cogan prelevil v pornografskega mogotca Paula Raymonda, ter komedija Touchy Feely Lynn Shelton in dokumentarec o Mariel Hemingway Running From Crazy.

Redford je ob tem poudaril, da je še posebej navezan na dokumentarce, saj so ti po njegovem mnenju v zadnjih letih doživeli velik napredek in s tem spodbudili tudi druge ustvarjalce neodvisnega filma.