Četrtek,
11. 4. 2013,
20.03

Osveženo pred

9 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 11. 4. 2013, 20.03

9 let, 2 meseca

Rok K. Nagode: Tradicionalno snemanje na filmski trak ima poseben čar

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Nadobudni filmski ustvarjalec o tem, kaj ga pri filmu navdušuje, kaj živcira in za kakšen projekt ga je navdihnil film Mitje Okorna Pisma Sv. Nikolaju.

"Odraščali smo v digitalni dobi, kljub temu pa ima tradicionalno filmsko snemanje na filmski trak, tako kot analogna fotografija, prav poseben čar. Dobro moraš razmisliti, kaj bi posnel – ko je filma konec, je konec. Ni digitalne tehnologije, s katero bi snemal, kar ti pade na pamet. Ko film začne teči, je čarobno!"

Filmska zgodba nadobudnega študenta ljubljanske Akademije za gledališče, radio in televizijo se je začela pisati že dolgo tega – ko se je še kot fantič z videom spoznaval s pomočjo očeta, ki dela v videoprodukciji. "Moj prvi spomin na film je dan, ko je oče domov prinesel kamero," se spominja 20-letni Rok K. Nagode. "Ugotovil sem, da tudi mene to zanima, da bi lahko snemal videospote in filme. Začel sem zbirati za kamero, ko sem jo kupil, pa sem najprej začel snemati domače filmčke."

Njegovo navdušenje nad sedmo umetnostjo je počasi začelo dobivati konkretnejše oblike in barve – pri ustvarjanju filmčkov je začel sodelovati s svojim bratrancem, Andrejem Nagodetom, danes prav tako študentom akademije, in odločil se je, da je film njegova prihodnost.

Film kot spomin na skupno življenje neke generacije Na akademijo se mu je uspelo vpisati s kratkim filmom Vivir: Finale – ta je pravzaprav tretji, torej zadnji del enournega filma Vivir: Kvintesenca eksistence, ki je svojo premiero doživel oktobra 2011 v Festivalni dvorani. Celoten film, preplet treh popolnoma različnih zgodb iz življenja, je nastal iz stare dobre želje po ustvarjanju – iz želje, da bi na film za večno zabeležil ljudi, ki so bili in so še del Rokovega življenja. "Rekli smo, da bi posneli film, v katerem bi vsi igrali takšno ali drugačno vlogo. V osnovi je šlo za nek spomin na skupno življenje neke generacije."

"Celoten film je nastal iz treh zgodb, treh scenarijev, ki so se en za drugim pojavljali. Ko nam ni uspelo posneti prvega, smo hoteli drugega, in ko ni uspelo niti tega, smo posneli tretjega, s katerim sem prišel na AGRFT. Prva dva smo potem posneli naknadno."

"Zdelo se mi je, da mora režiser poskrbeti za vse" Kot bi bilo mogoče pričakovati, pa se nadobudni filmski ustvarjalec na akademijo ni vpisal na smer režija, temveč na filmsko in televizijsko in snemanje. In če si je nekoč želel postati cenjeni direktor fotografije, pri čemer se zgleduje po švedskem mojstru Svenu Nykvistu, danes razmišlja drugače. "Pri projektih, ki smo jih delali v gimnaziji, se mi je vedno zdelo, da mora režiser poskrbeti za vse. Zazdelo se mi je, da se mora ukvarjati s preveč drugimi stvarmi kot dejansko s filmom – na akademiji sem ugotovil, da to ni čisto res, da je tako bolj v gverilskih produkcijah, zato me zdaj vleče tudi v režijo."

"Prednosti direktorja fotografije so, da se lahko osredotoči samo na vizualni aspekt filma. Sicer mora sodelovati z režiserjem, se mi pa zdi, da ima eno področje, ki ga lahko naredi perfektno. Slabost je to, da lahko nastane film, v katerem mu kakšna režijska zadeva ni všeč, pa se mora zadržati. Pri režiserju je super, ker lahko zasnuje celo podobo filma od začetka do konca. Ima pa okoli sebe veliko ljudi, ki sicer želijo pomagati, a ima lahko včasih občutek, da želijo vsiliti svoje mnenje."

Prvi pravi projekt Na akademiji se je mladi filmski ustvarjalec, ki sicer še nekako išče svojo pot, bolje spoznal tudi z dokumentarnim filmom. Kot pravi, se mu tudi ta filmska oblika zdi zanimiva – še posebej v slogu filmskega velikana Wernerja Herzoga ali rokumentarcev in mokumentarcev in ne toliko na način Michaela Moora, ki po njegovem mnenju dogajanje prikazuje preveč enostransko.

Kljub svoji naklonjenosti dokumentarcem pa Rok pravi, da mu igrani film vseeno ostaja bolj pri srcu. Lansko jesen sta se tako z bratrancem Andrejem podala na pot do Dornave, kjer sta v sodelovanju s studiem Arkadena posnela prvi večji, a še vedno nizkoproračunski projekt – kratki film Čarobna noč. "Ko sva si ogledala Pisma Sv. Nikolaju, sva si rekla, da bi bilo fino posneti tudi slovensko komedijo oziroma slovenski film z božično tematiko," o svojemu navdihu pravi Rok. Film je ekipa posnela v enem tednu, njegova zgodba pa govori o otroku, ki doživi prometno nesrečo, izgubi oba starša in pristane v sirotišnici, kjer se spoprijatelji z vzgojiteljico in varnostnikom, s katerima pripravi prav poseben božič.

"Snemali smo s profesionalno opremo in ekipo, v kateri so nam na pomoč priskočili tako profesionalci kot tudi moji sošolci in prijatelji. Ekipa je štela okoli 25 članov, s štirimi glavnimi igralci in okoli 25 otroci z Dornavske osnovne šole. Gre za 25-minutni film, ki je trenutno v postprodukciji. Snemali smo v digitalni tehniki, imel pa bo izvirno klasično orkestrsko glasbeno podlago." Kot pravi, je prisotno tudi nekaj vizualnega eksperimentiranja.

Naklonjenost kratkim eksperimentalnim filmčkom Prav glasba in eksperimentalni film, ki ga, kot pravi, obožuje, pa sta močno prepletena z Rokovimi prvimi filmskimi dogodivščinami. "Ko slišim kakšno glasbo, poskušam razmišljati, kaj bi se dalo z njo narediti, in začnem eksperimentirati. Prvi filmčki so nastali tako – z glasbo kot osnovo. Sčasoma pa je to, da sem v filme tlačil glasbo, ki sem jo poslušal, postala tudi težava. Danes sem pristaš tega, da se za film napiše avtorska glasba."

Kot del prihodnosti slovenske sedme umetnosti Rok kakopak redno sledi domačemu filmskemu dogajanju. In če so ga navdušili filmi z lanskega Festivala slovenskega filma, ki zdaj eden za drugim kapljajo v kinodvorane, ga je najbolj "vznemirilo to, kar se je dogajalo z Viba filmom".

"Vsi vemo, da v slovenskem filmu ni denarja, da neki tehnični pogoji niso tako dobri, kot bi lahko bili, potem pa še to … Nočem reči, da bi bilo najbolje, da se vse poruši in naredi na novo – pomemben je dialog. Morali bi se obračati na tiste ljudi, ki delajo filme, ne pa da gre za odločitve kar tako. Ljudje se morajo tudi zavedati, da nek denar za film dobijo ljudje, ki ustvarjajo ta film, in da to niso honorarji, ki se izplačujejo kar tako. Vsaka stvar stane."

Film je treba delati za ljudi Pa prihodnost? Sam pravi, da razmišlja o snemanju videospotov, pa tudi o ustanovitvi skupine, ki bi imela svojo produkcijo, znotraj katere bi lahko ustvarjala. In vsaj sodeč po povedanem, se bo Rok med svojim ustvarjanjem držal načela, da mora film ljudi zabavati. "Ljudje na Hollywood recimo gledajo kot na simbol kapitalizma, a so tam filme že v preteklosti delali zato, da bi ljudje uživali. To mi je blizu – film je treba delati za ljudi. Obenem zagovarjam tudi to, da naj se ne usmeri vse preveč v digitalno. Naj kaj ostane tudi na filmu. Vojna zvezd je bila recimo narejena na film in s pomočjo maket – ne more biti isto, če je digitalno. V tem primeru se na koncu vse konča v studiu z zelenimi stenami."