Pinela

Pinela je ime vinske trte iz Vipavske doline in preden se zapletemo v filozofska vprašanja o avtohtonih sortah in predstavah, kaj naj bi preigravala skupina, ki si ime deli z vrsto vina, je morda najprej treba opozoriti, da ne gre za kakšno pivsko zasedbo za veseljačenje. Pinela je kvartet, ki ima nekaj tistega modernega etno prizvoka, ki ga imajo glasbeni strokovnjaki tako radi, kljub temu pa se ne izgublja v ljudskih melodijah ali zapuščini.

Pineli se pozna, da je imel pri snemanju albuma prste zraven Chris Eckman in da je nanje vplivalo še marsikaj drugega kot domače izročilo. Vokal Mateje Bedenk Košir je prijeten alt, ki malce spominja na vokal Severe Gjurin, znosna melanholija pa nas je večkrat spomnila na zasedbo Avtomobili, čeprav gre za slogovno povsem drugačen projekt.

Album Govori z mano ponuja strunsko sanjavost, ki se začne z izjemno nalezljivo skladbo Drevo, nato pa se simpatičnost za nekaj skladb neha, ko se člani odločijo, da bodo malce zatežili. K sreči se poberejo že pri skladbi Draga, kjer nas kitare rahlo popeljejo k Tomažu Pengovu, če smo že pri trtah in vinu. S skladbo Bližina pride nekaj tiste ezoterike, ki očitno spada k slovenskim pridelovalcem vina, a dovolj o asociacijah na ime skupine.

Če imamo pri nas že trend, da popevkarice rade omenjajo banalnosti vsakdana in potem dobimo skladbe o jetrnih paštetah in soljenih jajcih, je lepo videti, da zna kdo banalnosti, kot je mravlja, ki se sprehaja po laseh sogovornika, spremeniti v skladbo, ki nam je ne bo nerodno popevati. Je že res, da smo besedo Mravlja po Romani Krajnčan slišali samo še pri Igorju Potočniku ("Pavla je pridna kot mravlja"), a pri Pineli stvar deluje. Album se konča s Sonetom Shakespearja v prevodu Janeza Menarta in skladbo Mesečnica o dekletu, ki jo nosi luna.

Čeprav je Pinela morda nekoliko preveč oddaljena od popa, ki bi ga prenesle domače radijske postaje, je album Govori z mano presenetljivo poslušljiva, predvsem pa simpatična stvaritev.