OutKast

TIP: Hudo eklektičen hip-hop in r'n'b album, ki ne gre tako zlahka v ušesa. Ampak, ko ga enkrat osvojite…

Andre 3000 ter Big Boi, bolj znana kot OutKast, sta v zadnjih letih temeljito pretresla sodobni ameriški hip-hop in r'n'b. Na eni strani sta se držala všečnega nu-soula ter sodobnega rapa, na drugi strani pa sta vešče rušila vsa pravila teh žanrov, pa četudi le samo s tem, da sta se velikokrat poigrala s starimi in ob boga pozabljenimi formami. Vendar pa sta OutKast ustvarila tudi nekaj izjemnih slogovnih, aranžerskih in produkcijskih inovacij. Spomnite se samo njunega planetarnega groovy hita Ms. Jackson, katerega sta spretno vtkala škripajoč in tehnično povsem neprimeren sample škripanja vinilne plošče. Verjetno mnogi tega še do danes niste niti opazili. Pred tremi leti pa sta OutKast dokončno prodrla na svetovno glasbeno sceno z izjemnim albumom The Love Below/Speakerboxxx, ki je bil (vsaj do takrat) ena najbolj čudnih in nenavadnih zlitin čistega hip-hop in r'n'b eksperimenta ter rasnega in kot solza čistega popa. Plošča je postala nekakšen novi standard, ki ga še danes ni uspelo praktično nikomur preseči.

Seveda so se mnogi spraševali, ali imata OutKast še toliko idej in ustvarjalne moči, da bosta z naslednjim albumom še presegla The Love Below/Speakerboxxx. Njegovo nadaljevanje Idlewild pa ne ponuja pravega odgovora. Album je namreč deloma soundtrack in tudi za vse ostale skladbe, ki niso bile uporabljene za film, je duet iskal navdih v samem filmu. Pa ni samo idejna zasnova tista, ki se na Idlewild razlikuje od predhodnika. Na nek način se zdi, da OutKast sploh nista pomišljala na to, da bi bil ta album resen naslednik The Love Below/Speakerboxxx. Morda tisto bistveno, kar razlikuje obe plošči, je, da je Idlewild od začetka do konca totalni eksperiment, v katerem OutKast predvsem kažeta svoje skladateljske, producentske in tehnološke mišice. Če pa bo komu njuno početje všeč, pa še toliko bolje. V tem pogledu jima vsa čast, da tudi potem, ko ste postala globalni pop zvezdi, nista niti malo odstopila od svoje ustvarjalne drznosti. V resnici je celo obratno - sedaj, ko imata možnosti, sta naredila še bolj zahteven in (vsaj s stališča pop industrije) še bistveno manj pristopne skladbe, kar pa niti na daleč ne pomeni, da le-te niso prijetne in da nimajo pravega pop naboja. Le precej več poslušalskega napora boste potrebovali, da vam bodo zlezle pod kožo.

Produkcijsko so skladbe na Idlewild pravi biser. Žanrsko pa se OutKast na tem albumu umikata od vseh ustaljenih pravil hip-hopa in deloma tudi r'n'b-ja. Predvsem v teh skladbah ni več tiste raperske afektiranosti. OutKast pravzaprav tokrat sprevračata vse možne obrazce (tudi tiste starejše (swing, jazz, gospel…)) in jih postavljata v povsem novo celoto, ki za povrh še zveni precej groovy in vsekakor zanimivo, če že ne kar eklektično, eksotično in mestoma celo snobovsko.

Idlewild je prava parada spektakularnih zvokov, izvrstnih ritmičnih poigravanj in ekstravaganc, produkcijskih trikov ter aranžmajskih obratov, ki so na meji mogočega. Tudi nalezljivih vokalnih linij in melodij je na tem albumu veliko.

Gledano v celoti, pa se zdi, da OutKast namenoma nista hotela narediti enostavnega, tekočega in direktnega hita, kot je bil, recimo, Hey Ya!. "Nastavkov" za kaj takšnega je na tem albumu veliko. Zakaj sta ravnala tako, vesta le onadva. Poleg tega pa se tokrat tudi še bolj čuti, katere skladbe je naredil Andre in katere Boi. Predvsem Andre je tokrat praktično totalno eksperimentiral. Tako je Idlewild album, ki bo zadovoljil le tiste zares dojemljive, malo bolj pa bodo "trpeli" tisti odjemalci instant black glasbe, ki so pričakovali, da bosta OutKast naredila vsaj nekaj bolj enostavnih pesmi, ki si jih bodo lahko požvižgavali "na prvo". No, tisti bolj dojemljivi (še posebej, če vam tudi kinky swinganje ni tuje) pa boste ob poslušanju tega albuma uživali kot pujski na kupu zelja.