Petek,
2. 8. 2013,
20.45

Osveženo pred

9 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 2. 8. 2013, 20.45

9 let, 2 meseca

Od molitve do arhetipa metalskega frontmana

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Na dan, ko frontman Metallice James Hetfield praznuje 50 let, smo na kratko zapisali nekaj zanimivosti njegovega pestrega življenja, vse od radikalne krščanske vzgoje pa do alkohola in svetovne slave.

Ste že slišali rek, ki pravi, da James Hetfield ne poje, temveč tako zelo prestraši mikrofon, da ta kar sam od sebe spusti zvok? Ali pa tistega, da Hetfield ne je medu, temveč žveči kar čebele? Kaj pa tistega, da obstaja hitrost, hitrejša od svetlobne, imenuje pa se James Hetfield?

Tako je, današnji slavljenec ni kar tako – vse od nastanka Metallice v začetku osemdesetih pa do danes se je Hetfieldu v glasbeno zgodovino uspelo zapisati kot eden najbolj prepoznavnih frontmanov v svetu metal in rock glasbe, njegova prepoznavnost pa se je meni nič tebi nič razširila tudi onkraj meja tovrstnega žanra.

Potem ko je Metallica leta 1983 izdala svoj prvi album Kill 'Em All , se je Hetfield kot vokalist in kitarist izoblikoval v arhetip metalskega frotmana, ostrega, nekompromisnega performeja neustavljive karizme. Njegovo življenje je bilo svoj čas prežeto z ženskami, popivanjem, južnjaškim rockom in lovom na divjad. Na zunaj je vedno deloval kot nevarna neprebojna ikona, željna zabave – pa čeprav ni bilo vedno tako. Zadnjih deset let živi mirnejše, bolj ustaljeno življenje kot kadarkoli v času svoje pisane glasbene poti.

Na dan, ko rockovska glasbena legenda, ki je vplivala na marsikaterega glasbenika mlajših generacij, praznuje abrahama, smo se ozrli nazaj in zabeležili nekaj zanimivosti iz njegovega življenja.

Otroštvo James Alan Hetfield je leta 1963 na svet prijokal v losangeleškem predmestju – njegova mama je doma vzgajala njega, njegova starejša polbrata in mlajšo sestro, oče pa je bil voznik tovornjaka. "Nedvomno je bil položaj naše družine precej težek," se je v intervjuju za Guitarworld nekoč spominjal Hetfield. "Skušal sem se postaviti v kožo očeta – ko sta se z mamo poročila, je imela ona že dva najstniška sina – to je moralo biti zelo težko. Bil sem samotar, ki je svojo sestro opazoval, kako rine v težave. Opazil sem posledice, ki jih prinašajo njena dejanja, zato sem sam odšel v drugo smer."

Še posebej njegova mati je bila stroga pripadnica vere krščanske znanosti, ki med drugim zavrača kakršnokoli medicino. "Bilo je zanimivo razmišljati o tem, kako ti lahko že pozitivna misel pomaga. Da pa zavračaš zdravnike? To se mi ni nikoli zdelo najbolj smiselno." Kot deček James ni smel obiskovati z zdravjem in medicino povezanega pouka, ko mu je bilo trinajst let, pa sta se starša ločila. Vse skupaj sta naredila precej naskrivaj, kar glasbenik opisuje kot razlog, da ima še danes občutek, da ljudje pred njim nekaj skrivajo. "Ko je oče odšel, sem se zbal biti edini moški v hiši, imel sem občutek, da se od njega nisem naučil dovolj."

Povrhu vsega je dečka prizadela še materina bolezen – zbolela je namreč za rakom, v skladu s svojimi prepričanji pa se je medicinski pomoči odpovedala. James in njegova sestra sta lahko le opazovala, kako počasi umira. Ko je umrla, se je deček preselil k svojemu starejšemu bratu Davidu in njegovi ženi. Z očetom sprva ni želel imet nič.

V tem času, natančneje pri šestnajstih, je, da bi si olajšal migreno, prvič v življenju vzel tableto. Molitev navsezadnje ni pomagala …

O glasbenih začetkih James se je z glasbenim inštrumentom prvič podrobneje seznanil, ko ga je mama vpisala na ure klavirja, ki jih je obiskoval tri leta. Kmalu je ugotovil, da je glasba izjemen način komunikacije. "Popolnoma logično je postalo, da se želim tudi sam izražati na ta način." Čez nekaj časa se je začel novopečeni glasbenik poigravati z bobni, nato pa je prešel na kitaro. Kot najstnik je igral v več bendih. "Prva dva koncerta, ki sem jih obiskal, pa sta bila koncerta zasedb Aerosmith in AC/DC. Všeč sta mi bila tudi Ted Nugent in Alice Cooper. Blizu mi je bil hard rock tistega časa, druge stvari pa sem začel spoznavati šele čez dve leti, ko sem srečal Larsa."

Po prvem srečanju z Larsom Ulrichom Na Danskem rojeni bobnar Lars Ulrich je leta 1981 v losangeleškem časopisu The Recycler objavil oglas, da išče bend. "Dobili smo se v nekem skladišču. Lars je postavil svoje bobne – ni bil dober, imel pa je veliko motivacije in znanja. Imel je zagon, prav tako tudi jaz."

Kot se spominja Hetfield, je bil v kulturnem pogledu Lars njegovo nasprotje, navsezadnje je odraščal v veliko bolj odprti in manj elitistični družini. To je bil verjetno tudi razlog, da je bila njegova soba polna plošč, o katerih je James lahko le sanjal. "Nisem mogel verjeti: jaz sem imel svoj majhen kupček, on pa celo sobo."

Neprestana trenja med Jamesom in Ulrichom so javnosti dobro poznana – kot pravi frontman, so neizbežna in hkrati nujna. "Gre za iskrico, nasprotja se privlačijo, ta kemija nekako deluje." Od sramežljivosti do podivjanega načina življenja

Kot se spominja sam, je bil James v zgodnjem času Metallice izredno sramežljiv mladenič. "Zaradi tega, kar se mi je dogajalo v otroštvu, svetu okoli sebe nisem mogel zaupati. Nekoliko mi je pomagal alkohol, a je bilo na koncu samo še huje. Skopal sem si globljo luknjo." Zaradi osebne negotovosti je, seveda, hlepel po ljudeh, s katerimi bi se lahko poistovetil.

Ko je leta 1986 v prometni nesreči umrl Metallicin basist Cliff Burton, s katerim si je bil James zelo blizu, ga je to precej prizadelo, svoja čustva je med drugim utapljal v pijači.

Poigravanje z alkoholom je v osemdesetih postajalo vedno bolj divje. Ko so leta 1988 izdali album …And Justice for All naj bi bil eden njegovih mogočih naslovov Wild Chicks, Fast Cars and Lots of Drugs, kar naj bi opisovalo njihov takratni način življenja. "Vsi smo imeli svoje pregrehe, ki so postajale vse močnejše. Na neki točki se je zabava sprevrgla v uničenje. Končali smo z albumom Master of Puppets (enim najvplivnejših trash metalskih albumov v zgodovini), koncertirali z Ozzyjem in začeli uspevati tudi s samostojnimi koncerti. Vse je bilo na dosegu roke. Bilo je zabavno, in mislim, da se skozi to tudi veliko naučiš."

In čeprav mu prepovedane droge niso najbolj dišale, se spominja, da alkohol nanj ni imel najbolj pozitivnega vpliva. "Postal sem precej nasilen. Obstajala so srečna stanja, pa tudi tista, v katerih sovražiš ves svet. Pogosto sem se zapletel v pretepe, na primer z Larsom. Tako so se med nama začele zamere. Precej sva si različna in obenem enaka – vedno hoče biti v središču pozornosti, mene pa to moti, ker si to želim tudi jaz. A na drugačen način: on je ljudi očaral, jaz pa bolj ustrahoval, da bi me spoštovali," se spominja Hetfield in dodaja, kako zelo ga je v tistem času motilo Larsovo poziranje – Metallica je veljala za protihollywoodski bend, Lars pa je se je družil s "sovražniki" Guns'n' Roses, ki so predstavljali točno to.

Kljub temu se je Metallica leta 1992 z njimi odpravila na turnejo – Axl Rose je neverjetne vsote denarja zapravljal za ekscesne pokoncertne zabave, Hetfield, ki tega ni maral, pa se je držal zase.

O prelomni točki Nothing Else Matters (Black Album, 1991) Kot se Hetfield spominja skladbe Nothing Else Matters, za kolege v bendu sprva sploh ni želel zaigrati – bila je namreč preveč osebna. "Menil sem, da lahko Metallica igra samo skladbe o uničevanju stvari, medtem pa 'slema' in krvavi za množico – karkoli, samo da pesmi ne govorijo o dekletih ali hitrih avtomobilih, pa čeprav je to nekaj, kar smo oboževali. Ko pa so preostali člani skladbo Nothing Else Matters slišali, so bili začudeni, v kolikšni meri se lahko z njo poistovetijo. Izkazalo se je, da gre za precej pomembno skladbo te plošče. Odprla nam je vrata naprej, dala vstopnico za igranje najrazličnejših pesmi različnih slogov."

O novi podobi, ki jo je prinesla plošča Load (1996) Z novo podobo Metallice tistega časa je bend, kot se spominja Hetfield, odvrnil veliko oboževalcev, pa tudi njemu ni bila najbolj pri srcu. "Takrat sta pri tem taktirko prevzela Lars in Kirk (Hammett). Prevzeli smo imidž, v katerem se nisem počutil domače. Mislim, da smo iskali nek U2-jevski trenutek, trenutek v katerem Bono udejanja svoj alter ego. Preprosto se nisem mogel sprijazniti, da smo bili na fotografijah videti kot glam rockerji iz sedemdesetih."

O streznitvi Potem ko ga je alkohol skoraj stal Metallice in družine, se je v času ustvarjanja albuma St. Anger Hetfield opravil na odvajanje o alkohola. Sprva se je temu izogibal, prelomni trenutek pa je bil, ko ga je žena vrgla iz hiše. "Takrat nisem samo pil, ampak počel še ogromno neumnosti. Bil je čas, da odrastem." Nazaj domov se je preselil, ko se mu je rodil tretji otrok, hči, ki je par znova zbližala.

O Lulu Junija 2011 je Metallica skupaj z Loujem Reedom izdala album z naslovom Lulu, nad katerim kritiki in oboževalci niso bili najbolj navdušeni. "Ne gre za Metallicin album, gre za sodelovanje, veliko oboževalcem je težko razumeti, a ne moremo nehati biti Metallica, ne moremo nehati raziskovati. Ne maramo se omejevati. Če oboževalcem ta album ni všeč, naj počakajo na naslednjega, ko bo Metallica spet v središču pozornosti." Ta album naj bi izšel leta 2015.