OCENA FILMA: Učitelj

Kanadski režiser Philippe Falardeau se je pred nekaj leti lotil filma, osnovanega na gledališki igri Bachir Lazhar Évelyne de la Chenelière, in si z njim prislužil vstopnico za letošnje oskarje, kjer se je potegoval za naslov najboljšega tujejezičnega filma. In čeprav se je Akademija odločila, da kipec podeli Farhadijevi Ločitvi, gre Falardeau priznati, da je ustvaril čudovito dramo, v kateri gledalca na nežen, a vendar neposreden način popelje med tematike smrti, nasilja, etike, pa tudi prijateljstva in sreče.

Zgodba filma Učitelj se odvija na montrealski osnovni šoli, ki jo je občutno pretresel samomor ene od učiteljic. Po pretresljivem dogodku na ravnateljičina vrata potrka izobražen, vljuden alžirski priseljenec Bachir Lazhar (Mohamed Fellag), ki ga ravnateljica kaj hitro najame za nadomeščanje pokojne učiteljice. Čeprav naj bi imel Lazhar s tovrstnim delom večletne izkušnje, se postopoma izkaže, da se bo moral o svojem poklicu še marsikaj naučiti. Hkrati začne gledalec košček za koščkom odkrivati njegovo bolečo preteklost, zaradi katere se zdi, da si morajo tako on kot otroci njegovega razreda vzajemno pomagati pri celjenju ran. Da bi jim to uspelo, morajo naprej premagati duh ženske, ki lebdi med njimi – duh učiteljice, ki je s samomorom zakrivila tudi nasilno dejanje – navsezadnje se je obesila kar v učilnici, kjer sta je mrtvo opazila celo dva para otroških oči.

Pri opravljanju svojega dela Lazhar naleti tudi na prepreke drugačne narave – omejitve, ki jih postavlja "zahodnjaški" šolski sistem oziroma družba, ki otroke dandanes vse bolj in bolj zavija v vato. Fizični in psihični stik ne prideta v poštev, učitelj mora biti od otrok tako ali drugače čim bolj oddaljen, v nasprotnem primeru pa ga čakajo sankcije. "Dandanes moraš z otroki ravnati kot z radioaktivnimi odpadki," je težavo v filmu povzel Lazharjev učiteljski kolega. "Roke stran, drugače se opečeš." Kako potemtakem otroke česa naučiti? Kako jih vzgajati? Kako primerno pripraviti na življenje, ki jih čaka?

Film na prvi pogled ne deluje žalostno, ne osladno ali na kakršenkoli način nabito s čustvi – navsezadnje pripoveduje o likih, ki so svoje emocije primorani zadržati v sebi oziroma o njih ne morejo spregovoriti. Kljub temu gre za čist in jasen filmski izdelek, ki brez zadržkov in laži preučuje posamezniku zapovedane omejitve, problematizira šolski sistem, se ne boji nasilja, smrti ali prevpraševanja etike. Učitelj se sprehodi po blodnjaku težav, s katerimi se soočajo tako odrasli kot otroci – preprosto govori resnico, obenem pa o resnici pripoveduje na preprost način.