OCENA FILMA: Projekt X

Prvenec v Veliki Britaniji rojenega režiserja Nime Nourizadeha prinaša priljubljeno temo najstniških filmov z zabavami, ki se nikoli ne bi smele zgoditi. Spet imamo starše, ki so priročno odsotni in svojemu pridnemu sinu prepustijo skrb za hišo ter ne pomislijo, da si tudi najbolj priden otrok želi priznanja svojih vrstnikov. In le kaj bi lahko za priljubljenost in ustvarjanje instantne legendarnosti poskrbelo bolje kot domača zabava? Tudi izgovor je na dlani (rojstni dan) in seveda lahko le trikrat ugibate, da se bo zabava po hitrem postopku izrodila v množični shod, v katerem je nazadnje udeležena celotna soseska. Vse skupaj dokumentira en od treh osrednjih prijateljev, popolnoma neverjetne, nesmiselne in preprosto bedaste težave pa obljubljajo pravo katastrofo. In to je to. Ne pričakujte kakršnegakoli sklepa, ki bi kaosu podelil kakršenkoli smisel ali bog ne daj celo moralni nauk. (Morala? Kaj je to morala?)

Projekt X prinaša bolj malo novega; komedija je posneta na način dokumentiranja dogajanja iz prve roke, kar je očitno priročen izhod v sili za vsak nizek proračun (in tu res ne moremo reči, da gre za kaj drugega). Če je koncept "najdenih posnetkov" deloval za srhljivki Paranormalna aktivnost in Hudič v nas (če omenimo le novejša primera), zakaj ne bi tudi za komedijo? Realistična kamera naj bi gledalca pripeljala v osrčje zabave na najbolj resničen način, a več zornih kotov je včasih povsem nelogičnih, sploh ker naj bi šlo za posnetke enega od prijateljev, utemeljitve pa nikjer. Na koncu dobimo kopico razgaljenih deklet (ki kljub realističnemu konceptu niso prav nič podobne povprečnim srednješolkam), snemanje pod krili pa ne vzbuja asociacij na zabavo, ampak na sluzav voajerizem (kar je pravzaprav občutek, ki gledalca ob ogledu filma spremlja kar pogosto).

Svoj udarec je zadala tudi igralska ekipa (bolj ali manj naturščiki) s slabo izdelanimi liki, banalnimi medsebojnimi interakcijami in bedastimi dialogi, ki so večinoma sami sebi namen. Liki so večino časa takšni tepci, da se gledalec z njimi ne bi mogel povezati niti po šestih pivih. Vseeno nam je, če jim grozi jezni diler z metalcem plamenov (!), če se okoli podijo dvanajstletniki z električnimi šokerji, skejtajo v dnevni sobi ali se bojijo pritlikavca, ki cilja v mednožje. Film si tako obupno želi dokazati, da gre za najbolj epsko domačo zabavo vseh časov, kar seveda po zaporedju ekscesov popolnoma zvodeni. Vse, kar si lahko želimo, je vsaj kakšen končni nauk, a po skupku kaotičnih peripetij umanjka celo ta. Če bi se res potrudili, bi morda lahko našli kakšen prikrit komentar nihilistične poze sodobnih najstnikov, ampak v resnici filmu ne uspe preseči nesmiselnih okvirjev razbrzdanega uničevanja. Največji zločin tega izdelka, ki si tako obupno želi zabavati, pa je predvsem pomanjkanje dobrega humorja (ali humorja sploh), pa tudi zgodbo bi morali poiskati z lupo. Projekt X je še najbolj podoben slabo zmontiranemu glasbenemu videu s prebliski voajerizma.