OCENA FILMA: Pobalinka

Francoska režiserka Céline Sciamma se je na prizorišče sedme umetnosti pred nekaj leti prebila s prvencem Vodne lilije, s katerim je navdušila marsikaterega kritika. V svojem drugem filmu Pobalinka je nadaljevala problematiziranje spolnih vlog in mladostniško raziskovanje same sebe – končni izdelek je lahkotna, a večplastna drama, v kateri se lahko najde vsakdo, ne glede na starost ali spolno usmerjenost.

Laure je desetletna deklica, ki se med poletnimi počitnicami preseli v okoliš, kjer nikogar ne pozna. Ko spozna vrstnico Liso, jo ta zaradi kratki las in bolj za fante značilnih oblačil zamenja za dečka. Nič ne de, Laure se hitro predstavi kot Michaël, s tem pa se zaplete v dolgotrajno zmešnjavo – med ohranjanjem svoje fantovske identitete naleti na marsikatero težavo, hkrati pa se ji začne svitati, da bo prevare zaradi začetka pouka hočeš nočeš kmalu konec. Vse skupaj bo treba razložiti tudi Lisi, s katero sta si že izmenjali nekaj poljubov.

Pobalinka je eden redkih filmov, ki se ukvarja s problematizacijo nejasnih spolnih identitet pri otrocih in mladostnikih. Kljub temu da svojega "sporočila" ne podaja neposredno in agresivno, je ukvarjanje s problematiko družbene percepcije spolnosti popolnoma jasno. Laure v očeh svojih prijateljev obvelja za dečka preprosto zato, ker deklice v očeh družbe nimajo kratkih las, ne igrajo nogometa, se ne pretepajo, nosijo pa punčkasta oblačila, katerih prevladujoča barva je kakopak rožnata. Definirane so s tem, da nimajo lulčkov – če se ne držijo zapovedi biološkega spola, so dojete kot "čudne", prostaško fantovske ali pač, kot v primeru Laure, preprosto dečki.

Laure spol pripiše okolica in ker ji to ustreza, prevzame vlogo fanta, ki jo igra vsakič, ko so v bližini njeni novi prijatelji. Doma je kakopak le kratkolasa deklica – z menjavanjem spola doma in v družbi zanika determiniranost spolne identitete. Obenem film odpira tudi vprašanje, kako bi se posameznik v vlogi staršev soočil z iskanjem spolne identitete svojega otroka in kaj narediti v primeru tako velike laži, ne glede na njeno naravo.

Kljub ukvarjanju s spolnimi identitetami je Pobalinka film, v katerem se lahko najde marsikdo, ne glede na starost, spol ali spolno usmerjenost. Namenjen je širokemu spektru občinstva – navsezadnje se vsi spominjamo svojih mladostniških let, stanja pred ogledalom, ukvarjanja s svojim telesom, iskanjem svoje osebnosti in težavami, ki jih prinaša neprestano kombiniranje tega, kar (mislimo, da) smo, tega kar bi radi bili, in tistega, kar igramo v družbi svojih prijateljev.

S fotoaparatom posnet film zgodbo podaja na lahkoten, iskreno prisrčen način, s simpatičnimi komičnimi vložki, ki na nemalo mestih pripadejo protagonistkini mlajši sestrici Jeanne. Obenem je treba omeniti izvrstno igro glavne igralke Zoé Héran, ki s svojo upodobitvijo Laure nedvomno pripomore k prepričljivosti zgodbe.

Film, ki si ga je treba ogledati.