OCENA FILMA: Parada

Pomagajmo si s slovarčkom šovinističnih izrazov, ki nazorno opiše značaj najnovejše, in, kot kaže, tudi največje uspešnice srbskega režiserja in scenarista Srđana Dragojevića. Četnik je slabšalni naziv za Srba, ki ga uporabljajo Hrvati, Bošnjaki in kosovski Albanci, ustaš je slabšalni naziv za Hrvata, ki ga uporabljajo Srbi, Bošnjaki in kosovski Albanci, balija je slabšalni naziv za Bošnjaka, ki se ga poslužujejo Hrvati, Srbi in kosovski Albanci, in šiptar je slabšalni naziv za kosovskega Albanca, ki ga uporabljajo Bošnjaki, Hrvati in Srbi. Ostane samo še peder, ki je, uganili ste, slabšalni naziv za homoseksualca. Od drugih izrazov se loči po tem, da ga uporabljajo vsi – Srbi, Hrvati, Bošnjaki kosovski Albanci in, seveda, Slovenci. Oboroženi z lingvističnim znanjem lahko zgodbo filma strnemo v en stavek: Parada je film o tem, kako se četnik (Nikola Kojo), ustaš (Goran Navojec), balija (Dejan Aćimović) in šiptar (Toni Mihajlovski) odpravijo v Beograd varovat parado ponosa, pri organizaciji katere sodelujeta peder (Miloš Samolov) in njegov partner (Goran Jevtić).

Zdaj pa poskušajte ugotoviti žanr filma, v katerem nosilci naštetih izrazov, nagneteni v rožnatem miniju, prepevajo pesem Mitra Mitića Ne može nam niko ništa. Ne, Parada ni grozljivka, Parada je komedija – komedija absurda z elementi melodrame, žajfnice in filma ceste, pod katero tli tragedija. Če odmislimo tematiko filma, je največji dosežek filma v tem, da v celoti izpolni imperative svojega osnovnega žanra – gre za izjemno duhovit, energičen in gledljiv izdelek, namenjen zabavi množic, ki, sodeč po smehu v kinodvorani, množice tudi zabava. Pri tem nisem izjema - nobena komedija v preteklem letu me ni tako nasmejala.

Parada pa je še precej več, kot samo komedija. Za razumevanje filma moramo razumeti čas in okolje, iz katerih zgodba izhaja in na katera se nanaša. Glede na kontroverznost obravnavane tematike v državah nekdanje Jugoslavije lahko rečem, da je film prirejen mentaliteti narodov na Balkanu. Da ne bo pomote – narodov pod Alpami. Film je res populističen, površinski, na trenutke nelogičen in mestoma celo plehek, vendar vse z razlogom – približati se populaciji, ki v sebi čuti sovraštvo in odpor do drugačnih in drugače mislečih. Na najbolj nedolžen in učinkovit način – s smehom. Posnetki nasilja ob poskusu organizacije prve beograjske parade leta 2001, na katerih film temelji, so bili dovolj pretresljivi, Dragojevićevo orožje je smeh. Smeh kot oblika "nenasilne komunikacije".

Zato mu lahko odpustimo kompromise, ki bi mu jih v drugačnih okoliščinah lahko zamerili. V Paradi ni ničesar, kar bi lahko zmotilo razne Primice, Strehovce in druge njim podobne varuhe javne morale in borce za dobrobit družine. Nobenih nenaravnosti (če se vam ne zdi rožnati mini manj naraven od, na primer, belega), nobenih nenaravnih nečednosti, nič, kar bi ustavno sodišče strahopetno prepustilo odločanju na referendumu. Ne samo da ni nobenega prizora v šotoru – večji del filma preživimo z dvema paroma, in medtem ko se geja Mirko in Radmilo niti ne poljubita, heteroseksualna zaljubljenca Limun in njegova Biserka (energična Hristina Popović) težav z intimnostjo nimata (intimnejši, kot sta Mirko in Radmilo, je Limun pravzaprav s svojim buldogom Šećerom). In čeprav je nehvaležno primerjati oba filma samo zato, ker v zgodbah nastopajo geji, sem kljub površinskosti prepričan, da bo Parada prej spremenila poglede posameznikov, kot je to uspelo Gori Brokeback. Prvič, ker so narodom držav, ki so sodelovale pri koprodukciji, bolj pri srcu komedije kot, v to sem prepričan, pastirske melodrame. In drugič zato, ker v filmu ni poljubljanja med dvema moškima.

Osrednja osebnost in junak Parade niti ni gej, temveč homofoben in šovinističen srbski vojni veteran in nekdanji kriminalec Limun. Skozi njegove šale (in skozi njegovo razumevanje Bena Hura) gledalci postopoma doživimo katarzo. To ne bi bilo mogoče brez odličnega Nikola Koje, ki mu uspe iz Limuna ustvariti eno najbolj nepozabnih vlog kariere. Drugi igralci ne zaostajajo, mednarodna zasedba vdihne življenje in energijo v še tako enodimenzionalne in stereotipne osebnosti. Izpostaviti moram "gej tandem" Samolov-Jevtić, ki ne potrebujeta poljubov, da bi gledalce prepričala v pristnost njunega razmerja. Ob Limunu je Samolov Mirko druga osebnost v filmu, ki se skozi zgodbo subtilno preprodi, in sicer od boječega geja do enega od "sedmerice veličastnih", ki se z dvignjeno glavo zoperstavijo zabritim sovražnikom. Pripadniki GLBT populacije se bodo verjetno prej poistovetili z njim kot z Limunom. Ne glede na spolno usmerjetnost pa Parada vsem pokaže, da, "ko gre za ljubezen, med kriminalcem in pedrom ni razlike".

Poleg igralcev delajo osebnosti zanimive in prepoznavne tudi duhoviti, samoironični in politično nekorektni dialogi, ki so Dragojevićev zaščitni znak. Kdor pozna Dragojevića, sicer diplomiranega psihologa, in njegove javne nastope, bo opazil, da se nam srbski filmski mojster s Parado predstavi v svoji najbolj nežni, lahkotni, umirjeni in prvič celo sentimentalni različici. Po Lepih vaseh lepo gorijo in po Ranah, od katerih bo naslednje leto minilo 15 let, je Parada tudi Dragojevićevo najbolj avtorsko in osebno delo, ki nakazuje režiserjevo vrnitev v nekdanjo formo (od katere so ga, kot kaže, oddaljile predvsem težave s financiranjem projektov). Vojna zgodba Vasi in zgodba o odraščanju v nemogočih razmerah, ki so nam jo prikazale Rane, sta bili dovolj univerzalni, da sta preživeli preizkus časa. Vprašanje, če bo Paradi to uspelo, verjetno pa bodo ustvarjalci z Dragojevićem na čelu veseli trenutka, ko bomo film označevali za zabavnega, a "zastarelega". Humor bo ostal, za zdaj pa je Parada zabavna in še kako aktualna – vsem, ki v sebi občutijo odpor do drugačnih, ponosno pokaže sredinec. No, natančneje, pokaže jim mezinec.