OCENA FILMA: Kick-Ass 2

Pred tremi leti se je povprečni srednješolec Dave Lizewski spraševal, zakaj v resničnem življenju nihče ne želi postati superjunak. Ker ni poznal odgovora, si je nadel potapljaško obleko in se prelevil v Kick-Assa, naslovnega junaka akcijske komedije, ki nas je udarila z nenavadno mešanico brutalnega nasilja, sočnega izrazja in brezsramnega humorja, vse našteto pa je poosebljala takrat 11-letna Hit-Girl – smrtonosen deklič s strupenim jezikom, ki bi spravil v zadrego še mafijce iz Scorsesejevega Kazinoja.

Ne, Kick-Ass še zdaleč ni bil za vsak okus, a je bil tako spretno posnet in inovativen, da smo ob ogledu hitro pozabili, da nam film dolguje odgovor na Davovo vprašanje. Nanj nam odgovori nadaljevanje: v resničnem življenju ni superjunakov, ker je to boleče in neumno, posledice pa so videti izjemno neprijetno. Odsekani udi, prerezani vratovi, zlomljene kosti, potoki krvi … Da zahrbtnih srednješolk, ki jim prihaja ob osladnih videospotih deških skupin, niti ne omenjam. Otroci, ki si boste film ogledali pod pretvezo, da greste gledat Smrkce: ne poskušajte tega doma. In nehajte lagati staršem!

Če si prvega dela niste ogledali in imate ta namen (kaj potem še čakate?), vam svetujem, da naslednji odstavek preskočite. Glavna atrakcija nadaljevanja ostaja Hit-Girl alias Mindy Macready (odlična Chloë Grace Moretz). Zanjo po smrti očeta Big Daddyja (Nicolas Cage, pogrešamo te) skrbi očkov nekdanji policijski partner (Morris Chestnut), ki 14-letnici prepove boj proti zločincem. V njeni odsotnosti se Kick-Ass (Aaron Taylor-Johnson), prvi medijsko izpostavljeni superjunak, pridruži skupini svojih posnemovalcev pod vodstvom polkovnika Stars and Stripes (Jim Carrey), medtem ko naloge osrednjega zlikovca prevzame Chris D'Amico (Christopher Mintz-Plasse), sin glavnega hudobca iz prvega dela, ki ga je Kick-Ass pokončal z bazuko (kar sine nenehno poudarja). Chris, ki se iz Red Mista preimenuje v The Motherfuckerja, zbere okoli sebe vojsko plačancev in se zaveže maščevanju, a kaj, ko to ni niti najmanj sladko. Prej grenko-kislo.

V resnici se glavni hudobec nadaljevanja ne skriva pod masko, temveč za kamero. To je režiser in scenarist te klavnice Jeff Wadlow, ki je prevzel vajeti franšize iz rok Matthewa Vaughna (Vaughn, ki je vmes posnel odlične Možje X: Prvi razred, ostaja producent). Medtem ko smo lahko v prvem delu prepoznali komentar nasilja v množični kulturi in naraščajoče priljubljenost filmov o superjunakih, se poskuša zgodba nadaljevanja navezati na odraščanje in odkrivanje samega sebe, a je vse skupaj samo priročen izgovor za prostaške šale in brezglavo nasilje, ki v drugi polovici filma prestopi vse meje dobrega okusa. Da, brutalno nasilje je bilo prisotno že v predhodniku, a ga je Vaughn nekoliko omilil s pop pesmicami, medtem ko nasilje v nadaljevanju pospremijo trši ritmi in manj navdahnjena režija. Mučno in bučno.

Nadaljevanje je nasilnejše tudi zaradi večjega števila nasilnežev. V predhodniku je bil Kick-Ass dolgo časa edini "superjunak", tukaj pa imamo od samega začetka opravka z množico superčudakov, ki vsi po vrsti spominjajo na pustne šeme z motnjami v duševnem razvoju. Tabor pravičnežev sestavlja skupinica patetičnih posameznikov, ki so enako nezanimivi v maskah kot brez njih (edini, ki pusti vtis, je Carrey, ki pa se v vlogi prerojenega kristjana in nekdanjega mafijskega plačanca poslovi veliko prezgodaj).

Nič drugače ni s podleži: glavna zvezda nasprotnega tabora je Rusinja, ki je videti kot Dolph Lundgren na steroidih (gospa ob belem dnevu s kosilnico pokosi deset policistov!), medtem ko je glavni zlikovec osiroteli bogatunski paglavec, ki se oblači v mamino sadomazohistično opravo. Očitno je napočil čas, da začnejo zlate maline podeljevati tudi v kategoriji najslabše kostumografije.

Dobra stran nadaljevanja je, da več časa preživimo v družbi Hit-Girl. Slaba stran: še vedno veliko premalo. Če nič drugega, Dave na koncu te kalvarije vendarle spozna, zakaj v resničnem življenju ni superjunakov: ko umreš, je konec, ni nadaljevanja. Škoda, da to ne velja tudi za filme, kot je Kiks-Ass 2.