OCENA FILMA: Black Power Mixtape 1967–1975

Dokumentarnih filmov o razburkanem dogajanju v 60. letih 20. stoletja, še posebej v kontekstu boja za človekove pravice, resnično ne primanjkuje. Le kdo še ni naletel na film, ki se ukvarja s pomembnimi koraki Martina Lutherja Kinga mlajšega? Tovrstni dokumentarni filmi so pogosto nagnjeni k temu, da dogodke zavijajo v mehkobo romantike – se od njih oddaljijo, svoje junake pa nekritično prikažejo s skorajda nezemeljskimi lastnostmi. Letošnji festival dokumentarnega filma je v svojem tekmovalnem programu tokrat postregel z dokumentarcem švedskega režiserja Görana Olssona – ta se je v njem dobro znane ere ameriške zgodovine lotil na nekoliko drugačen način. Konec 60. in na začetku 70. let so švedski televizijski novinarji čez lužo vestno spremljali tamkajšnjo dogajanje – njihov namen naj bi bil "deželo sanj" prikazati takšno, kot v resnici je. Olssona so ti posnetki, ki so več desetletij počivali v arhivih, fascinirali – iz izbranih posnetkov je v grobem kronološkem zaporedju sestavil kolaž, ki v pomembnem delu ameriške zgodovine, boju za pravice temnopoltih, še posebej v povezavi s Črnimi panterji, osvetljuje predvsem njegovo človeško plat. Kot rečeno, tu ne gre za način podajanja informacij, kot bi v tovrstnem filmu pričakovali – zgodovinskih posnetkov ne poživi skrbno izbrana glasbena podlaga, pred kamero jih ne komentirajo sodobni strokovnjaki oziroma mnenjski voditelji. To, kar predstavlja današnji pogled na dogajanje v preteklosti, je montaža sama, za komentar iz sodobnega časa pa poskrbijo zgolj avdioposnetki spominov takrat vpletenih ali pa ljudi, ki razmišljajo o tem, kako je takratni boj za pravice temnopoltih vplival na življenje danes. Film se začne z izjavo belopoltega Američana, ki prepričano in samozavestno trdi, da čez lužo nedvomno živijo bolje kot kjerkoli v Evropi, nadaljuje pa z govorom borca za pravice temnopoltih Stokleyja Carmichaela – čeprav spoštuje delo Martina Lutherja Kinga mlajšega, se ne strinja z njegovo filozofijo nenasilja, saj naj bi to obrodilo premalo sadov. In če so takratni ameriški mediji Črne panterje in preostale temnopolte aktiviste, kot so tudi Angela Davis, Huey Newton in Eldridge Cleaver, demonizirali, ta dokumentarec osvetljuje njihovo človeško plat – prave, redko videne obraze takratne kontrakulture.

Film spomine, ki so bili dostikrat preprosto pometeni pod preprogo, obuja s kombinacijo treh različnih pogledov: pogleda neposredno vpletenih (arhivski posnetki intervjujev z aktivisti), pogleda švedskih opazovalcev dogajanja in sodobne refleksije takratnega dogajanja, h kateri med drugim prispevajo glasbenica in aktivistka Erykah Badu, glasbenik Questlove (The Roots) in pa tudi sama Angela Davis. Tovrstna kombinacija nosi velike pomene, saj poskrbi za nekoliko drugačen vpogled v takratna trenja in boj za človekove pravice. Nekateri bi ob ogledu filma morda pogrešali še kakšen odgovor v povezavi z dejanji radikalnih temnopoltih aktivistov, po drugi strani pa film na koncu jasno sklene, da je zaton Črnih panterjev s svojimi rasističnimi pogledi in najrazličnejšimi zahrbtnimi taktikami zakrivila ameriška vlada. Ob tem se poraja tudi vprašanje, kako bi se dalo takratni aktivizem oziroma takratni boj ponosnih Afroameričanov povezati z današnjim ameriškim predsednikom, ki v kontekstu moči temnopoltih predstavljala nekaj popolnoma drugačnega. In čeprav dokumentarec osvetljuje dogodke v deželi daleč stran in iz popolnoma drugega obdobja oziroma konteksta, je v njem mogoče zaslediti nekaj vprašanj in misli, ki so aktualni tudi tu in zdaj.