OCENA FILMA: 20.000 dni na Zemlji

Svet Nicka Cava, tako glasbeni kot literarni, je svet, v katerem prebivata dobro in zlo, v katerem obstaja bog in v katerem se temačnost bori s svetlobo. A domišljijski svet, ki ga Nick Cave vsak dan ustvarja s svojim pisanjem in glasbo, je na filmu težko ujeti, sploh ker Cavov vsakdan ne pozna boga, še manj pa odročnih krajev s sumljivimi liki. Kot nam na začetku filma pove Cave, vsak dan piše, je, piše in nato gleda televizijo. Ne duha ne sluha torej o divjih vrtnicah in motnih vodah.

V njegovo na zunaj dolgočasno rutino je bilo zato treba pripeljati ljudi, ki so zaznamovali njegovo ustvarjalno pot, pa tudi ljudi, ki znajo iz njega izvabiti spomine, ključen motiv filma; Cave namreč svojemu psihoanalitiku Darianu Leaderju pove, da se najbolj boji tega, da bi izgubil spomin, saj je ta v resnici vse, kar imamo, je to, kar smo. Cave po spominu brska prek arhiva, v katerem so predmeti in fotografije iz njegove preteklosti, od fotografij nemškega obiskovalca koncerta, ki je uriniral na odru, do šopov las, ki jih je Cave kupil na berlinskem bolšjaku. 20-tisoči dan Nicka Cava na Zemlji poleg običajne rutine tako vključuje že omenjeni obisk psihoanalitika, veliko vožnje s sopotniki, kot so nekdanji glasbeni sodelavec Blixa Bargeld, igralec Ray Winstone ter za finale seveda še Kylie Minogue, ki se v njegovem avtu pojavljajo kot prikazni. Pa tudi črne rezance z jeguljo v družbi Warrena Ellisa, markantne osebe, ki je ne moremo zgrešiti na koncertih Nicka Cava.

20.000 dni na Zemlji kljub temu, da gre za dokumentarec o glasbeniku, ne odstira zavese v zakulisje oziroma jo odgrne le toliko, da vidimo, da je Cave zares človeško bitje, medtem ko vse drugo ostaja performans, od Cavovega pripovedovalnega sloga, ki je enako vznesen kot v njegovih pesmih, do izgovora za brskanje po arhivu, ki se spremeni v predavanje o preteklosti. Cave se na nobeni točki ne pretvarja, da mu je nerodno, da je v resnici skromen fantič s podeželja, ali pa da je njegov uspeh naključen, temveč svoje življenje opisuje skozi značilen besednjak: svoj zakon opisuje kot kanibalstvo, postopek pisanja pesmi pa po njegovem vključuje tudi umor klovna.

Morda je prav odsotnost hollywoodske patetične zgodbe o preboju iz revščine, o prehodu med zvezde ali o trpljenju, iz katerega ga je odrešila glasba, razlog, da dokumentarec lahko tudi razočara, a po drugi strani ga prav to rešuje. Cave ni zgodba o trpljenju, ki je navdihnilo velika umetniška dela, temveč je zgodba o intelektualcih, o ljudeh, ki odvisnost od droge jemljejo kot poklic (Ellis na primer kot razlog, da se ni ukvarjal z vodenjem otroškega pevskega zbora, pojasni s tem, da si poleg alkohola in kokaina ni mogel privoščiti še tretje službe), in o ljudeh, ki se pustijo odnesti čaru občinstva, a se hkrati tudi zavedajo svojih omejitev.