Deja Crnović

Ponedeljek,
28. 1. 2013,
14.06

Osveženo pred

7 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo

Ponedeljek, 28. 1. 2013, 14.06

7 let, 9 mesecev

Leftfinger

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
White Rooms (2013)

Za tiste, ki ne veste, kaj se je zadnji dve leti kuhalo v kletnih prostorih Moderne galerije, iz katere so občasno v večernih urah utripale fluorescentne luči in bobni glasba, je White Rooms lahko nekakšno uvodno gradivo, a seveda zgolj uvodno. Prvenec domače zasedbe Leftfinger, v kateri so umetniki Jaša, Junzi in Kalu, je namreč začel nastajati prav v prostorih Moderne galerije, se razvijal prek različnih umetniških dogodkov ter se končal v studiu na Metelkovi in pozneje ob Krki. Čeprav gre za stranski projekt treh umetnikov, pa ta prinaša elektroniko, ki se je ne spodobi označiti za obstransko.

White Rooms kljub zasanjanim eskapadam v skoraj kraftwerkovsko glasbeno pokrajino ponuja kar nekaj melodičnih skladb, čeprav te le redko sledijo klasičnim strukturam, ki smo jih vajeni v popularni glasbi. Tako na primer Crisp, ki so jo sami v radijski oddaji poimenovali za zimsko uspešnico, niha med refrenom, prijazno elektroniko, ki spominja na psihedelične skladbe Lemon Jelly, in agresivnejšimi melodijami, ki so značilne za sodobno plesno glasbo. Skladbe Leftfinger se rade začenjajo z motivi, ki jih v sredicah skorajda zabrišejo raziskovalni pohodi, a so lepo sklenjene v končnih ritmih.

Za umirjeno elektroniko, ki temelji na ponovitvah, se na White Rooms presenetljivo veliko dogaja. Tesnoba in občutek, da je nekaj treba narediti, se najbolje odražata v Pornboys, kjer se rešitev za svet ponudi v sanjah, a potem seveda takoj zjutraj tudi izgine, ter v Black Drops, kjer se monotono pripovedovanje ob koncu spremeni v skandiranje, ki bi si ga za mantro verjetno lahko izposodil marsikdo, ter se nato prelije še v agresivnejšo in darkersko skladbo Momentum.

Album, za katerega se zdi, da se je v njem oglasilo kar nekaj prelomnic iz zgodovine elektronske glasbe, se konča s skoraj akustično skladbo Prayer, s čimer vse prej ustvarjene vtise postavi na glavo. White Rooms je lahko spremljava za sprehode po belih sobah galerij, precej natančno pa odseva tudi občutja zunaj sten, skratka počne tisto, kar pričakujemo od sodobne umetnosti.