Ponedeljek, 13. 2. 2012, 9.23
7 let, 6 mesecev
Gotye
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1
V Belgiji rojen Avstralec Wouter "Wally" De Backer je svoj tretji studijski album Making Mirrors sicer v Avstraliji izdal že avgusta lani, a po neverjetno uspešnem singlu Somebody That I Used To Know, je album konec januarja izšel tudi na naši polobli.
Omenjena uspešnica, k njeni priljubljenosti je pripomogla tudi priredba kanadske zasedbe Walk off the Earth , ko jo je pet ljudi zaigralo istočasno na eno kitaro, nas je navdušila do te mere, da smo se odločili poslušati celoten album. Čeprav ta seveda ne vsebuje primerljivega presežka, pa nam je potrdil sume, da je Gotye v resnici nekakšen izgubljeni dvojček Stinga.
Making Mirrors je naslov dobil po slikarski stvaritvi iz osemdesetih Wallyjevega očeta in zdi se, da se je to obdobje tudi sicer nekam trdovratno prijelo tega 31-letnika. Na albumu je namreč toliko brezsramnih sintetičnih bobnov in izstopajočih basov, da vse skupaj zveni, kot da bi se Police, Genesis, Toto in Men At Work dobili na kakšnem ustvarjalnem koncu tedna.
Album se tako začne obetavno in sveže. Od uvodnega enominutnega Making Mirrors prek razbijaškega Easy Way Out do presežka Somebody That I Used To Know, Gotye nadaljuje s spevnimi in profesionalno zloženimi pop pesmicami, ki črpajo predvsem iz zapuščine že omenjenih skupin in ki zvenijo neverjetno avstralsko. I Feel Better se sicer približa sodobnim pristopom k motownu, In Your Light pa zveni kot avstralska različica skladbe Faith Georgea Michaela in do te skladbe nam je vse še dokaj jasno.
Nato pa nastopi State Of The Art, ki zveni približno tako, kot da bi Rossu iz serije Prijatelji dovolili, da še kak mesec vadi na svoj sintetizator. Podobno nadležna je tudi skladba Don't Worry, We'll Be Watching You, nato pa Gotye spet zmaga s skladbo Giving Me A Chance in z zadnjo skladbo na albumu Bronte. A nenavadno simpatični baladi žal ne rešita konceptualnega kaosa na albumu.
Making Mirrors je še en album, ki obuja glasbo iz osemdesetih, tokrat za tiste, ki niso prisegali na punk ali novi val, temveč na blagoglasne zvoke Stinga, Petra Gabriela in nekaterih avstralskih slavčkov.
