Gentleman: Dober koncert lahko ustvari skupnost neznancev

V Sloveniji ste že tretjič. Vas moti, ker tokrat nastopate v dvorani in ne na prostem, na festivalu? Rajši nastopam na prostem, vendar ko si v dvorani, imaš lahko bolj intimen šov. Ker je to naš prvi samostojen nastop v Sloveniji, prej smo bili namreč vedno gostje na festivalih, smo zelo vznemirjeni. Verjamem, da se bomo imeli lepo. Lansko leto je bilo za vas zelo pomembno, zamenjali ste recimo ime svoje spremljevalne skupine iz Far East Band v The Evolution. Opažam, da je edina stalnica v življenju sprememba. Včeraj smo govorili o revoluciji, danes govorimo o evoluciji. Spremembe so potrebne in umetnost je prepoznati trenutek, ko so spremembe potrebne. Zdaj imamo člani skupine svoje družine, dolgo smo delali skupaj in nenadoma sva z bobnarjem ugotovila, da so med nama določene razlike. Bistvo skupine je ostalo enako, a zdaj imamo drugega bobnarja in dva klaviaturista namesto dveh kitaristov. Prišlo je do spremembe in verjamem, da zdaj igramo na drugi ravni kot pred dvema letoma. Sicer pa glasbeno nismo nikoli povsem zadovoljni, kar menim, da je dober znak. Reggae glasbo povezujemo z uporništvom, odzivanjem na stanje v družbi. Kako stanje v Evropi vpliva na vašo glasbo? Vsi čutimo gospodarsko krizo, a ta ima tako pozitivne kot negativne plati. Gre za zelo kompleksno težavo in še vedno ne morem reči, kako bi stvar lahko rešili. Danes je politika tako kompleksna, zapletena, veliko bolj kot pred desetimi ali dvajsetimi leti in preprostih rešitev ni. Moramo se postaviti v čevlje drugega, čutiti z drugimi ljudmi in se vrniti k starodavnemu duhu in začutiti tista primarna čustva, ki so nam vsem skupna. Verjamem, da je vsaka kriza priložnost in da bomo dočakali boljše čase. Vendar zdaj se vse spreminja in smo v obdobju, kjer je starega sveta že konec, nov pa nam še ni dosegljiv. Gre za res čudne čase, ampak verjamem, da se bomo izvlekli.

Igrate tudi zunaj Evrope, je tam odziv občinstva bistveno drugačen? Igramo v različnih državah in v nekaterih je odziv močnejši kot pri drugih, kjer smo šele začetniki. Vsako leto odkrivamo nova mesta, velikokrat smo presenečeni, ko ljudje pojejo z nami ali ko na koncertu vlada posebno vzdušje. Naša glasba je globalna, vsak se lahko z njo poistoveti in presega državne meje. Ko smo na odru, ko je koncert dober, lahko ustvarimo pravo skupnost neznancev.

Navdih za glasbo, ki jo igrate, ste dobili s prvim obiskom Jamajke, ko ste bili stari 18 let. Se še pogosto vračate tja? Ja, še vedno redno hodim na Jamajko, kar je zame zelo pomembno, saj me Jamajka navdihuje. Ko sem v Kingstonu, je tam tako visoka raven glasbene ustvarjalnosti, ki je drugje ne morem najti. Tam je ogromno glasbenikov, piscev in producentov na enem mestu, hkrati pa je vzdušje zelo intimno. Seveda ti ni treba na Jamajko, da lahko ustvarjaš reggae glasbo, ampak zame je to zelo pomembno, tam imam prijatelje in družino, tam preživim veliko časa in ko sem tam, se mi zdi, da lahko glasbo ustvarjam bolj iz srca in manj z glavo. Ne razmišljam preveč in velikokrat presenetim samega sebe.

Kako potem doživljate vrnitev v Nemčijo, o kateri ne razmišljamo kot državi reggae glasbe, ampak bolj kot o državi težke elektronike … Pa kot o državi usnjenih hlač in piva, kajne? V nemških subkulturah je precej raznolikosti, elektro in hip hop scena sta precej veliki, reggae pa je precej majhen. V resnici se sploh ne dogaja, imamo določene reggae izvajalce, ki jim je uspelo doseči mainstream, kot meni in Patriceu ali skupini Seeed, a po radiu nas ne vrtijo, ker tudi v Nemčiji na radijskih postajah prevladuje Lady Gaga. Čeprav ne maram te besedne zveze, je "reggae scena" precej majhna, se pa nekoliko pobira s festivali, ki so zelo močni. Reggae festivali imajo dolgo tradicijo in nekako držijo to sceno pokonci.

Kako drugi reggae izvajalci gledajo na vaš uspeh v mainstreamu? Vas zato spoštujejo ali zaradi tega izgubljate kredibilnost? Vseeno mi je. Pomemben je moj notranji glas in v trenutku, ko dosežeš mainstream, bodo vedno ljudje, ki bodo rekli, da s tem nisi več kredibilen, četudi se tvoja glasba ni prav nič spremenila. Vsebina besedil je še vedno ista, nikoli nisem pisal besedil, ki niso družbeno ali politično kritična. To je vedno bila rdeča nit mojega pisanja in več ljudi, ko dosežeš, več bo takšnih, ki ne bodo zadovoljni. Seveda je cilj doseči čim več ljudi in vsak umetnik, ki pravi, da ne stremi k temu, v mojih očeh laže. Cilj glasbe je v tem, da doseže čim več ljudi.

Bi se opisali kot bolj ali manj uporniškega, kot ste bili na začetku kariere? Včasih sem mislil, da je svet črno-bel, zdaj pa vem, da je tudi siv. Še vedno se upiram, še vedno 'preizprašujem' sistem, povem, če mi kaj ni všeč. Morda je to nekoliko nelagodno za druge, ampak vseeno. Verjetno res postanemo bolj konservativni, ko odraščamo, a hkrati je tukaj pomemben ta siv del sveta. Ko vidiš sivo, to kompleksnost življenja, na neki ravni začneš sklepati kompromise. A upirati se seveda ne bom nehal.

Kakšno sporočilo želite posredovati občinstvu in tudi svojim otrokom? Želim pisati pesmi s pomenom, povedati svetu, da dokler je življenje, je tudi upanje. Živimo leta 2011 in še vedno smo živi, še vedno se lahko skupaj smejimo, čeprav se soočamo z izzivi, s katerimi se nikoli prej nismo. Vendar kot sem povedal prej, je kriza tudi priložnost in verjamem, da obstaja določena energija, ki vse drži skupaj in poganja svet v smeri, po kateri se zgodijo stvari, ki bi se morale. Glasba je čudovit način za posredovanje takšnih misli in občutkov, krasen način, da za sabo nekaj pustiš. Želim obdržati nekaj prostora za rast, za svoje napake, za iskanje. Lepota nepopolnosti je tisto, kar je bistveno.