Festival dokumentarnega filma tokrat v znamenju problema ilegalnih migracij

Prvi dan v marcu, natančneje petek, bo minil v znamenju odprtja 15. festivala dokumentarnega filma – v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma ga bo v prisotnosti avtorice pozdravil dokumentarec slovenske režiserke, ki ustvarja v tujini, Jasne Krajinovič. Gre za film Poletje z Antonom, ki se ukvarja z vprašanjem, kako na fante vpliva udeležba na poletnem vojaškem vadbenem kampu, ki so v Rusiji po letu 1999 in dvigu Vladimirja Putina zrasli kot gobe po dežju. Film režiserke, ki je pred dvema letoma navdušila s filmom Damjanova soba, se uvršča med enega treh filmov sekcije Intimni portreti, medtem ko se jih je v tekmovalni program uvrstilo pet.

Gre za nagrado, ki jo v sodelovanju s Cankarjevim domom podeljuje Amnesty International, zanjo pa se potegujejo filmi na temo človekovih pravic – letos bo festival minil še posebej v znamenju pravic migrantov. Prvi na seznamu tekmujočih je nemški film Philipa Scheffnerja Revizija, ki ga je vodja filmskega programa Cankarjevega doma Simon Popek na novinarski konferenci označil za zanimivo detektivsko zgodbo. Dokumentarec se spominja incidenta na poljsko-nemški meji leta 1992, ko so med ilegalnim prečkanjem meje policisti ubili dva romunska državljana.

Dve desetletji v preteklost se vrača tudi film Daniela Vicarija Sladka ladja, "neverjetna človeška zgodba", ki se je leta 1991 pripetila v Italiji, ko je po albanski množični vstaji tja prispela ladja, polna Albancev, na katere pa se italijanske oblasti niso znale primerno odzvati.

Nagrajeni film bo izbrala tričlanska žirija Režiserka Silvina Landsmann je v svojemu dokumentarcu Vojak/državljan želela prikazati, kakšen odnos do Palestincev ima mlada izraelska, še posebej vojaška skupnost, in kot piše Popek, gre za vsaj posreden "odgovor na vprašanje, zakaj Bližnji vzhod verjetno nikoli ne bo miren".

Na seznamu tekmovalnih filmov se je znašel tudi na Sundanceu lani nagrajeni in za tujejezičnega oskarja nominirani film Emada Burnata in Guya Davidija 5 razbitih kamer, pa tudi dokumentarec švedskega režiserja Görana Olssona Black Power Mixtape 1967–1975. Gre za analizo medijske recepcije gibanja Črni panterji in raziskovanje razlike med evropskim in ameriškim poročanjem o gibanju – ameriški mediji so Panterje namreč povečini demonizirali ali jih naslikali kot teroriste.

Nagrajeni film bo izbirala tričlanska žirija: Mirjana Učakar, ena od izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev leta 1992, ki jo je ta izkušnja naredila aktivistko za povrnitev pravic izbrisanih, dr. Igor Koršič, predstojnik katedre za zgodovino in teorijo filma na AGRFT-ju, in dr. Andrea Saccucci, profesor in odvetnik, v Sloveniji znan zlasti zato, ker je pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zastopal posameznike, ki so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Plaketo bo nagrajeni film prejel na sklepni prireditvi 8. marca.

Festival bo končal ameriški kič Na isti večer bo festival končal film Kraljica Versaillesa – po Popkovih besedah gre za "posrečen, mestoma komičen dokumentarec o ameriških navadah in razvadah" oziroma za prikaz "slikovitega primera nenadzorovane ameriške porabe, ko se posamezniki, navajeni določenega udobja, preprosto ne znajo prilagoditi novim razmeram," ki jih prinese finančna kriza.

V sekciji Miti, ikone, mediji Popek izpostavlja film Harry Dean Stanton: Delno fikcija, "čudovit portret hollywoodskega obrobneža, igralca z vlogami v več kot dvestotih filmih, večno v senci glavnega junaka, ki pa je navdihnil številne druge igralce". Ob tem Popek tudi poudarja, da ne gre za klasičen hvalospev določeni osebnosti, temveč fantastičen, intimen portret.

V isti sekciji se je znašel tudi film Soba 237, dokumentarec o nešteto interpretacijah Kubrickove grozljivke Izžarevanje iz leta 1980.

Svoje mesto na festivalu je tudi letos dobila retrospektiva – ta je tokrat posvečena dokumentarnim filmskih delom "največjega živečega ameriškega dokumentarista" Fredericka Wisemana. Režiser se je v svoji bogati, več kot štirideset let dolgi karieri posvečal predvsem ključnim ameriškim inštitucijam, njegova prepričljivost pa po Pokovih besedah sloni na njegovi nevsiljivosti in antididaktičnosti. "Wiseman s kamero zgolj dokumentira, nikoli se ne vmešava v dogajanje, ne dela intervjujev, filmov ne podlaga z glasbeno spremljavo, zavrača pokroviteljski odnos in se odreka senzacionalizmu." Medtem ko si bo na festivalu mogoče ogledati osem njegovih del, jih bo po festivalu še več zavrtela tudi Kinoteka.

Predstave festivala bodo na ogled v Cankarjevemu dvoru, Kinodvoru in Slovenski kinoteki.