Extreme

TIP: Pošten povratek na sceno, ki je, gledano v celoti, malce iz časa.

Extreme so ena najbolj zanimivih ameriških rock skupin iz časa prehoda osemdesetih v devetdeseta. Skupina je bila predvsem po zaslugi drugega albuma Extreme II: Pornograffitti ter hitov Get The Funk Out in super-balade More Than Words tudi komercialno nadvse uspešna. V tistem obdobju so Extreme prodali preko 10 milijonov svojih albumov. Med letoma 1989 in 1995 je bend objavil štiri albume.

Skupina je imela praktično vse, kar je zahteval čas, ko se je klasično-rockerski zvok transformiral v modernega. Extreme so v osnovi so izhajali iz vanhalenovsko obarvanega kitarskega metala in klasičnega rocka sedemdesetih. Na drugi strani pa so se nenehno poigravali z žanri, zaradi česar so jih pogosto primerjali s Queen. Bend je imel tudi ravno pravšnjo dozo modernega naboja. Posebno njihova križanja rocka in funka, ki so bila takrat tudi sicer nadvse priljubljena, so bila sijajna. Extreme so prenehali delovati leta 1996.

Pevec Gary Cherone je nato prestopil k Van Halen, kar se je kmalu izkazalo za katastrofalno slabo potezo. Kitarist Nuno Bettencourt, drugi ključni član skupine, je kot solist oziroma s svojimi projekti objavil nekaj albumov, ki so jih sprejeli le ljubitelji kitarskih virtuozov.

Saudades de Rock je prvi album, ki so ga Extreme objavili po ponovni združitvi leta 2004. Album je zvočno precej enovit in bližje modernim produkcijskim pristopom. Sicer pa Extreme še naprej prisegajo na klasičen rock, ki ga spretno obračajo in nadgrajujejo. Bettencourt ponovno nasuje nekaj strupenih vanhalenovskih in tudi bolj ortodoksnih solaž ter tono izvrstnih in raznolikih riffov. Cherone poje kot še nikoli. V nekaterih skladbah tako človek pomisli, da bi bil še bolj primeren za pevca Queen, kot je Paul Rodgers.

Sicer pa same skladbe nihajo od čistega rocka do izvrstnih balad. Skoraj vsaki Extreme dodajo še kakšen nenavaden, spektakularni in virtuozni glasbeni ali pevski vložek. V besedilih pa se Extreme ponovno vračajo k humorju, na katerega so na prejšnjem albumu že skoraj čisto pozabili.

V celoti Extreme na Saudades de Rock zvenijo bolj ali manj kot bend zgodnjih devetdesetih, kar je na nek način šarmantno. Prav tako na plošči ni veliko funky groova in tudi same skladbe na Saudades de Rock niso tako močne in vpadljive, kot so bile tiste najudarnejše iz njihovih zlatih časov. Kljub temu je Saudades de Rock zanimiv in atraktiven rock album, ki bo navdušil tako ljubitelje kitarskih vragolij, kot tudi vse oboževalce poštenega, virtuoznega, srčnega in drugače narejenega klasičnega rocka.