Eroika

Nobene skrivnosti ne bomo razkrili, če pomodrujemo, da trojček Eroika jaha na valu ali kar na cunamiju, ki ga je pred sedmimi ali osmimi leti pognal potres "entertainment" genija Simona Cowella, natančneje njegove "syco" zgodbe, še natančnejše kvarteta Il Divo.

Celo več, Eroika so konceptualno tako podobni Il Divu, da se šolanega baročnega vokalnega hropenja nevajena oseba lahko mirno zmoti pri mednarodnih skladbah, ki jih pojo mojstri. Če seveda ne pojejo Pop Designove Ko si na tleh ali Ježkovih "orglic", ki se jih špansko- italijansko-švicarsko-ameriški kvartet seveda ne spravi prodajati množicam. Če se torej Il Divo lotevajo velikih zgodb, so naši junaki večkrat zadovoljijo tudi z manj vzvišenimi temami in tako je tudi na njihovi tretji plošči.

Na žalost se podobno kot originalni šolani pevci izgubljajo v kičastih izvedbah, če bi že izboru lahko pogledali skozi prste. Eroika so preveč patetični in pregloboki. Jemljejo se preresno (zadnjič smo poslušali "Dva čela", ki sta svojo simfopop zgodbo izpeljala veliko bolj duhovito) in očitno ne gre samo za vokale, saj na plošči s kardinalnim naslovom Življenje na enako pompozen način godejo glasbeniki, da o električni kitari, ki je s svojimi solističnimi vložki zbežala iz osemdesetih, da bi poudarila vzvišenost poslušanega, niti ne govorimo.

Eroika torej niso zgolj posnetek Il Diva oziroma koncepta klasika v vsako vas in v vsako glasbo, temveč tudi neprepričljiva podoba omenjene glasbene zvrsti. Eroika so dolgočasni, brez velikih idej, Eroika pojejo o življenju, hkrati pa so za sodobnega poslušalca na smrt dolgočasni. Po drugi strani so primerni za manj problematične nastope in verjamem, da se marsikdo lahko vživi, ko okoli božiča tenorja in bariton zabrundajo kakšno ponarodelo.