Cosmo

TIP: Rock za sladokusce, ki so siti starih in novih klišejev.

Cosmo je skupina Frana Cosma, ki je najbolj znan kot drugi pevec zasedbe ameriških super-rockerjev Boston. Cosmo so prav poseben bend - namreč s Franom je že od samega začetka v skupini tudi njegov sin Antonio, ki je v bendu glavni kitarist. Tako bi bilo nekako logično pričakovati, da bo oče poskušal sinu dopovedati, kako se je igralo v "njegovih časih", in bo kot šef predstavil svoj bend v takšni luči. No, resnica pa je ravno obratna. Njegov sin je tisti, ki strmi k bolj starejšim formam, Fran pa k bolj novim.

Rezultat na tem "idejno na glavo obrnjenem" prvencu Alien je že samo zaradi tega sila zanimiv. Najprej pa je treba povedati, da je glasba Cosmo vsaj slogovno daleč od tistega, kar je Fran počel pri Boston. Predvsem je Alien totalno moderen rock album in še to na povsem neklišejski način. V njihovi glasbi je ogromno modernih riffov in prijemov. Tisto, po čemer pa se ta album razlikuje od večine moderne rock produkcije, pa so izvrstne in sila raznolike melodije. Druga stvar, ki je v njihovi glasbi sila nenavadna, pa je sam tempo oziroma dramaturgija skladb. Tempo je namreč disciplinirano umirjen in vsaka fraza ima svoj čas, da se zgodi in izzveni. To pa daje njihovi glasbi prav posebno težo in vzdušje, še posebej, če ob tem upoštevate še izvrstno izvedbo ter (podobno kot pri Boston) čisto produkcijo, pri kateri se vsak detajl še kako dobro sliši.

Cosmo s to nenavadno kombinacijo novorockerske zvočnosti in pronicljivosti ter virtuoznosti stare šole na zelo izviren in skoraj revolucionaren način nadaljujejo tradicijo tistega bolj raziskujočega AOR rock heavy metala, ki je nekako usahnil pred dobrim desetletjem, ko so prenehale ustvarjati skupine, kot so bile na primer Giant, Winger ali House Of Lords. Za razliko od omenjenih pa Cosmo ne izhajajo iz melodičnega heavy metala, ampak iz povsem današnjih pristopov in slogov. Le-te pa umeščajo v povsem svojo zvočno celoto, v kateri je prostora tako za moderna, praktično strogo kitarska rock paranja, sodobno avtorsko akustiko in melodiko pa vse do ponovnega definiranja pravil stare šole.

Glasba na Alien je izredno subtilen in inovativno melodičen rock, ki je poln izvrstnih melodijskih pasaž, odličnih solo točk, umirjenega, a sila atraktivnega petja ter predvsem nadvse kompaktnih in perfektno narejenih skladb. Cosmo so v svojem pristopu do neke mere naravnost predrzni, saj se na daleč izogibajo agresiji, ki je sama sebi namen, cenenim trikom ter kičasti pompoznosti. Njihova glasba je prvinsko spontana ter organska, in to do te mere, da že samo zaradi tega totalno štrli iz vse današnje produkcije. Poleg tega pa ima njihova glasba tudi kanček tistega monolitnega zvena in blišča klasičnega rocka, kar ji daje še dodatno vrednost in univerzalnost.

Alien je vsekakor več kot le točen naslov za album s takšno glasbo. Vsekakor ta plošča ni za vsakogar, še posebej pa ne za tiste, ki so jih današnji veliki glasbeni mehanizmi že povsem prepričali v svoje rockerske polizdelke. Cosmo namreč ne prodajajo nekih velikih zgodb, prodajajo vam samo svojo glasbo, ki je izvrstna, iskrena in izjemno dobro podana oziroma odigrana. Včasih je bilo to vse (na rock sceni še posebej), danes pa takšen pristop ni več niti vrednota. Od tu naprej pa je odločitev vaša…