Boštjan Narat: Glas je tisti, ki sledi besedi

Poznamo ga predvsem kot idejnega vodjo in kitarista skupine Katalena, nekateri tudi kot filozofa in gledališčnika. Pred dvema letoma je izdal kantavtorski prvenec Strah je odveč, z njim (in kitaro) osvojil občinstvo pa tudi zlato kanto na festivalu kantavtorjev Kantfest. Ta mesec je izšla njegova druga avtorska plošča Konec sveta vedno pride nenapovedano, na kateri je dvanajst raznolikih skladb. Za vse, z izjemo ene, je besedilo in glasbo napisal sam, aranžmaje pa v celoti prepustil Matevžu Kolencu, ki je dvanajsterico pesmi oblekel v svojo električno kitaro in bas, klaviature Polone Janežič, violino in violo Jelene Ždrale in tolkala Blaža Celarca.

Glavni zvezdi plošče ostajata akustična kitara in glas Boštjana Narata, ki bo svoj drugi album na koncertni premieri predstavil v ponedeljek zvečer v Kinu Šiška.

Med vašim solo prvencem in drugim albumom sta minili dve leti, kar ni prav dolga doba med dvema ploščama. Kakšne so glavne razlike med obema? Najbolj očitna formalna razlika je ta, da sem na prvem albumu popolnoma sam, medtem ko sem pri drugem sodeloval s svojimi stalnimi glasbenimi sopotniki. Prva plošča je bila strogo kantavtorska, na njej sta bila zgolj vokal in kitara, na drugi smo šli vendarle širše tudi aranžersko. Vsebinsko se zgodba, ki sem jo začel na prvem albumu, na drugem nadaljuje. Vprašanje je, koliko se človek v dveh letih spremeni. Meni se je zgodilo marsikaj, a vendarle nič tako bistvenega, da bi radikalno spremenil odnos do sveta.

Stroga definicija kantavtorja vključuje glasbenika kot avtorja in izvajalca pesmi ter njegov inštrument. Kako je s to definicijo pri novi plošči, se še vedno dojemate kot kantavtorja? Seveda je v najbolj strogem pomenu kantavtorstvo solo stvar, naj gre za avtorstvo glasbe, pisanje besedil ali izvajanje. Pri novi plošči tretji vidik seveda izostane, saj je izvajanje zdaj vezano na skupino. Kljub temu ploščo dojemam kot avtorski izdelek.

Skladbe sem najprej posnel v kantavtorski različici, z glasom in kitaro, in te povsem gole, olupljene skladbe je Matevž prevzel in ustvaril aranžmaje, pri katerih se vse vrti okrog besedil. Seveda sva pri tem sodelovala, a v največji meri so aranžmaji njegovo delo.

Zame je bil to zanimiv eksperiment, šola neljubosumja in ne prevelike navezanosti na svoje delo, ki ga dobesedno predaš nekomu drugemu. Tokrat se je ta šola zelo dobro odnesla.

Na plošči je pestra paleta skladb, tako nežnejših ljubezenskih kot bolj ostrih. Kakšno vlogo imajo besedila? Pri kantavtorstvu je besedilo na prvem mestu, okoli njega se vse vrti, vse stoji ali pade. Če je besedilo dovolj močno, vzdrži kakršnokoli obdelavo. Je tisto, ki mora stati že samo po sebi, vse, kar mu dodaš, je le bonus, nekakšna dodana vrednost. Tudi če bi vokal spremljal simfonični orkester, na besedilo to ne bi smelo vplivati. Upam si trditi, da sem od prve plošče pesniško napredoval, do določene mere dozorel. Z besedili sem tako zelo zadovoljen in absolutno stojim za njimi.

Tudi vokalno in melodično je album raznolik – medtem ko nežnejše in mirnejše skladbe odpojete, nekatere skoraj zrecitirate … Samega sebe sploh ne doživljam kot pevca. Zavedam se, da vokalno nisem bog ve kaj in si absolutno ne bi upal peti skladb, ki niso moje. Pri teh se način petja in izvajanja zgodi zelo spontano. Petje sledi besedilu in njegovi vsebini. Če je besedilo nežno, je nežno tudi petje, če je agresivno, je tudi petje tako. Glas je tisti, ki sledi besedi, težko je obratno.

Skladbe na plošči si pravzaprav zelo nenavadno sledijo. Od nežne Tistim, ki ne vedo preskočimo k motoristični Režem ovinke, od ostrega Egona k baladi Tisti, ki zna, in ona, ki ve. Je namenoma tako? Verjamem v to, da je album izdelek, zato se veliko ukvarjam z dramaturgijo albuma. To, kako si skladbe sledijo in kako se zgodba kot celota pove in izpove, je del tega. Zelo me motijo izvajalci, ki album dojemajo le kot skupek nekih pesmi. Album bi moral biti zaključena zgodba.

Pri razporedu skladb na albumu Konec sveta se vedno zgodi nenapovedano so bistveno vlogo odigrala besedila, ob njih pa tudi ta glasbeni moment, ko skušaš poslušalca mirno in kontinuirano popeljati čez ploščo, a ga moraš kljub temu ali prav zato vsake toliko tudi zbuditi.

Želite izkoristiti to, da si kot kantavtor lahko dovolite, kot ste rekli, predramiti ljudi? So besedila, kakršno je denimo tisto v skladbi Egon, kjer govorite o družbenih razlikah in razmerjih moči, tudi odraz ustvarjanja v trenutnem okolju in času? Takih komadov bi bilo verjetno še več, če bi si jih upal pisati. Pa ne upal v smislu, da bi se bal odzivov ljudi, ampak ker se mi zdi pisanje protestne poezije blazno zahtevno in težko. Egon je prvi poskus takega pisanja, ki je uspel, in sem tega zelo vesel. Glede odnosa do sveta in časa, v katerem živimo, pa me mnogokrat zagrabi in grabi podoben bes kot junaka te pesmi. Včasih me prime, da bi šel zažigat avtomobile.

Kot kantavtor se morda še najbolj približate tistemu, kar si res želite ustvarjati, medtem ko gre pri skupini vedno za kompromis različnih ljudi, slogov in mišljenj. Je glasba (naj)bolj popolna in iskrena, če je v celoti delo enega človeka? Podobno bi se spraševali, če bi iskali razlike med ekipnim in solo športom. Oboje ima svoj čar. Rad delam z ljudmi, v izziv mi je delovanje znotraj tima, pridobivanje in uresničevanje svojega položaja znotraj njega. Katalena je prav taka izkušnja sprejemanja kompromisov in prilagajanja. Zelo lepa izkušnja. Če je energija prava, ljudje pa dovolj zreli, ne povsem neumni in skupaj dobro funkcionirajo ... lahko iz tega nastanejo krasne stvari. V resnici pri nobenem projektu nisi povsem sam, tudi pri prvem albumu so bili ob meni ljudje, ki so mi dali nekakšen pogled s strani.

Bo odslej vzdušje na nastopih, prvič že na ponedeljkovem koncertu v Kinu Šiška, zaradi številčnejše zasedbe drugačno? Glasba še vedno ostaja intimna, četudi je aranžmajsko širša, takšna pa ostaja tudi celotna zgodba. Četudi bo vzdušje morda drugačno, bo predznak intime ostal, ne glede na velikost odra in avditorija. Tudi v prihodnje bom še nastopal sam s kitaro, a v tako velikem prostoru, kot je Katedrala v Kinu Šiška, nikoli ne bi igral sam. Pa ne le zaradi velikosti dvorane ali številčnosti občinstva, temveč zato, ker ena sama oseba težko zasede tako velik oder. Sploh če je človek na odru relativno dolgočasen, kar jaz s svojo kitaro sem.