Bloc Party

TIP: Precej bolj kompleksna, a na prvo žogo manj atraktivna plošča od njihovega slovitega prvenca.

Britanski alternative rock je na Otoku, komercialno gledano, prav tako močna zvrst, kot pop ter r'n'b oziroma hip-hop. Tako alternative bendi že od buma brit-popa naprej konstantno sesuvajo vrhove tamkajšnjih lestvic. In tudi sama logika sprejemanja teh bendov je praktično enaka kot pri komercialnih in pop izvajalcih. Indie bendi polnijo tamkajšnje najstniške revije, prav tako pa so zanje vedno odprta tudi vrata največjih in najbolj komercialnih medijev. Tako praktično vsak alternative bend, ki ponudi kaj vsaj malo novega ali drugačnega, navadno na veliko uspe že s prvim pravim albumom. Seveda je ta logika povsem skregana s tistim, kar bi alternative rock pravzaprav moral biti - nekaj drugačnega, posebnega, nekaj izven prevladujočih glasbenih trendov oziroma nekaj, kar je v samem bistvu proti prevladujočim in trendovskim dogajanjem. Kljub takšnim pravilom igre pa imajo tudi tisti najbolj uspešni tovrstni bendi iz Velike Britanije svojo integriteto, drznost in avtorsko samobitnost.

Bloc Party v kontekstu zgornje zgodbe niso nič posebnega, novega ali drugačnega. Pred dvema letoma so dobesedno od nikoder vdrli na sam vrh tamkajšnje alternative scene z izvrstnim albumom Silent Alarm. Bili so sveži, energični, ritmični, zvočno drugačni in za povrh še hudo jezni. Formula je seveda delovala in Bloc Party ta trenutek veljajo za enega najboljših in največjih britanskih alternative bendov. Seveda pa ima zgornja zgodba tudi svoje nadaljevanje, katerega bistvo je, da večina alternative bendov po enem albumu nima več kaj pokazati. Torej zgodba tu postane zelo podobna tisti, ki jo navadno skusijo pop izvajalci. Pri vse tem pa je seveda glavna stvar komercialni uspeh.

Da bodo Bloc Party še enkrat tako presenetili in šokirali širšo javnost, je bilo praktično utopično pričakovati. Kaj takšnega je doslej uspelo le Placebo in predvsem Clodplay. Na dobri poti pa so tudi Arctic Monkeys. No, Bloc Party so se novega albuma lotili brez kalkuliranja. A Weekend In The City je brezkompromisen, še bolj angažiran in avtorsko še bolj izrazit od prvenca. Da so Bloc Party videli le "svojo linijo" in se pri tem niso kaj dosti ozirali na zunanje faktorje, dokazujejo predvsem z besedili, ki so kritična, ostra, brezkompromisna in zelo angažirana. Le kateri bend, ki si čez vse želi komercialnega uspeha, bi na album uvrstil stihe, kot so: "I want to stamp on the face of every young policeman, to break the fingers of every old judge". Tovrstni aktivizem se pač ne prodaja. Tudi v večini drugih besedil se bend ukvarja predvsem s socialnimi in političnimi krivicami. V celoti gledano, pa so Bloc Party tudi na tem albumu ostali idejno korektni, kot se za resen alternative bend spodobi.

Glasbeno je A Weekend In The City precej manj udaren, kot je bil prvenec. Bloc Party sicer še vedno znajo "maličiti", nažigati in pribijati, vendar to na tem albumu še zdaleč ni vse oziroma ni več bistvenega pomena. Nove skladbe so precej bolj večplastne. Predvsem tokrat preseneti obilica elektronike - od zanimivih in intenzivnih ritmičnih loopov pa vse do prefinjenih in velikokrat zelo izpostavljenih elektronskih tekstur, ki se odlično ujemajo s siceršnjim še vedno prevladujočim kitarskim driveom skupine. Tudi na tem albumu pa so Bloc Party nasuli obilico izjemno intenzivnih ritmov, ki so poleg izvrstnega vokala Kele-ja Okereke-ja še vedno zaščitni znak skupine.

A Weekend In The City v celoti ni tako atraktiven album, kot je bil Silent Alarm. Predvsem tokrat manjka nekaj močnih hitov. Po drugi strani pa so Bloc Party naredili velik korak naprej. Zvok je bogatejši. Tudi same skladbe so precej bolj večplastne in zahtevajo več poslušanj. Prav ta raznolikost pa je tisto, kar bi na dolgo roko lahko bendu zagotovilo obstanek v ligi največjih in najboljših. Po tej plošči, na kateri je bend pokazal veliko mero zrelosti, namreč lahko od Bloc Party pričakujete praktično karkoli.