Black Sabbath

TIP: Ena najbolj spektakularnih transformacij, ki jih je kdajkoli naredila kakšna heavy metal skupina, se je desetletje kasneje sprevrgla v lastno farso.

Black Sabbath so eden največjih heavy metal bendov vseh časov. Skozi sedemdeseta so nasuli kopico kapitalnih in za razvoj heavy metala sila pomembnih in vplivnih albumov. V samem bendu pa že v drugi polovici sedemdesetih ni bilo vse v najlepšem redu. Problematični pevec, zaščitni znak in frontman skupine Ozzy Osbourne je neprestano grozil, da bo odšel iz benda. Kitaristu Tonyju Iommiju, ki je vsa ta leta nesporen šef in gonilna sila benda, pa je proti koncu sedemdesetih prekipelo in Ozzy je bil dokončno zunaj. Kako bodo nadaljevali Black Sabbath brez Ozzyja, ni bilo nikomur povsem jasno. Ozzy je namreč, gledano strogo tehnično, le "napol" pevec. Je pa zato toliko bolj prepričljiv narator in interpret. Njegove barve glasu, njegovega čudnega načina petja, vedenja in predvsem njegove interpretacije se preprosto ni dalo zamenjati.

Iommi pa je genialno rešil težavo. V bend je poklical Ronnieja Jamesa Dia, definitivno enega najboljših pevcev, kar jih je kdajkoli bilo v heavy metalu. Dio, ki se je pred tem dokazal predvsem v Rainbow, je bil čisto nasprotje Ozzyja. Njegova tehnika je osupljiva. Dio ima tudi fantastičen razpon in silovit glas.

Tako spremenjena ekipa je leta 1980 objavila album Heaven And Hell, ki je, gledano z današnjega stališča, zagotovo eden najboljših in najbolj kompletnih heavy metal albumov vseh časov. Glede na dejstvo, da ni bil več omejen z višino oziroma tonaliteto, je Iommi naredil nekaj izvrstnih, danes že legendarnih in za dotedanje delo benda precej nenavadnih riffov. Dio je preprosto blestel v izvajanju svojih magično mističnih tem, hkrati pa je dodal obilo za takrat bolj modernega groova. Ob vsem tem ne gre pozabiti niti izvrstnega in že takrat legendarnega producenta Martina Bircha, ki je celoten zvok Black Sabbath postavil v zanje presenetljivo barvita okolja. Tudi način, kako magično, brezčasno in hipnotično je Birch obarval in izpostavil Iommijeve solistične kitarske pasaže, je nekaj neponovljivega in naravnost osupljivega.

V celoti pa so Black Sabbath zveneli hudo moderno, spektakularno barvito, vendar ne trendovsko. Kljub temu pa so na nek način ohranili tudi tisto tektonsko, monolitno in veličastno "črno-belo" atmosfero, ki je krasila njihove zgodnje plošče. Heaven And Hell pa tudi po skoraj tridesetih letih zveni sveže, inovativno in neponovljivo. Morda tisto, "kar najbolj ubija", pa je raznolikost skladb.

Že naslednje leto so Black Sabbath objavili nov album Mob Rules, ki je bil zvočno podobno magičen, v celoti pa ta album ni tako prefinjen in profiliran, kot je Heaven And Hell. Prav tako je Mob Rules tudi kanček bolj udaren in komercialen od predhodnika. Kljub temu pa tudi Mob Rules danes spada med klasike heavy metala. Predvsem je na njemu kopica zares fenomenalnih skladb.

Da v Black Sabbath nekaj ni v redu, pa se je pokazalo na koncertnem albumu Live Evil, ki je izšel leta 1982. Plošča bi bila fenomenalna, če bi bil Dio malo več tiho. Tako pa so praktično vse solaže in instrumentalni deli polni njegovih "yeahov" in podobnih mašil, ki precej pokvarijo sicer odlično sliko benda. Dio je po svoji stari navadi verjetno želel prevzeti vse vajeti v svoje roke. Kakorkoli že, bend je še istega leta zapustil in zadnje zares veliko obdobje za Black Sabbath se je končalo.

Deset let kasneje, leta 1992, se je Dio ponovno pridružil Black Sabbath. Posneli so album Dehumanizer, ki pa je verjetno najslabši album benda sploh. Tako Iommi kot Dio sta bila očitno fascinirana z novejšimi metal strujami, vendar se eksperiment modernizacije ni ravno posrečil. Album je bolj zaradi slavne zasedbe, kot pa zaradi česarkoli drugega, Black Sabbath prinesel manjši komercialni uspeh in bend je po skoraj desetletju ponovno nastopal na večjih prizoriščih. Na zadnjih dve koncertih za ta album pa je želel z bendom nastopiti Ozzy, ki je takrat napovedoval svojo upokojitev. Dio je bil odločno proti, ostali pa so se strinjali. In tako je Dio spet zapustil bend.

The Dio Years je zbirka največjih skladb z vseh treh studijskih albumov, dodane pa so tudi tri nove, ki so narejene v bolj starem slogu, ki je bil za bend značilen v sedemdesetih. Z njimi pa ta zasedba, ki se sedaj ne sme imenovati več imenovati Black Sabbath, napoveduje serijo poletnih koncertov. Bend pa se bo imenoval Heaven And Hell. Slabša ocena pa zaradi treh skladb z Dehumanizer.