Asli Bayram: igralka, ki ji je neonacist ubil očeta

Od 4. oktobra naprej si bo v slovenskih kinematografih mogoče ogledati drugi celovečerec domačega režiserja Marka Naberšnika, ki je pred nekaj leti navdušil s filmom Petelinji zajtrk, Šanghaj pa je pripoved o štirih generacijah romske družine. Zgodbo v prvi osebi pripoveduje Lutvija Belmondo Mirga. Belmondo je tudi osrednji junak zgodbe, romski kralj, ki se odloči ustvariti lastno vas. Poimenuje jo Šanghaj. Preživlja se s tihotapljenjem in njegov vpliv v okolici s časom narašča. Na svojo stran pridobi lokalno policijo in politiko, kar mu pomaga, da se dvigne nad zakon. Ko začne Jugoslavija razpadati, prekupčevanje s trgovskim blagom zamenja s preprodajo orožja. Sicer donosen posel začne ogrožati njegovo zasebno življenje, krhati se mu začne odnos s sinom, prav tako pa tudi z Amando – ženo, ki jo je upodobila nemška igralka Asli Bayram.

Pomembna je igra Kot je povedala v enem od intervjujev, ji je vloga Amande pisana na kožo, saj je z veseljem prevzela izziv oživljanja lika, ki skozi film postaja starejši. Gledalec Amando namreč spozna v njenih dvajsetih, film pa se konča, ko jih ima nekaj čez štirideset. Kot pravi, največja zanka ni v fizičnem spreminjanju igralkinega obraza, ki pride s starostjo, temveč rezultat subtilne podrobnosti samega igranja.

Asli Bayram je v turški družini na svet prijokala leta 1981 v nemškem mestu Darmstad. Leta 2005 jo je Nemčija okronala za svojo mis, svoje igralske sposobnosti pa je urila pri igralcu in učitelju Ericu Morrisu v Los Angelesu ter pri učiteljici Anne Mertin na Dunaju.

Mednarodno občinstvo jo je bolje spoznalo, ko je leta 2008 ob Patricku Swayzeju zaigrala v drami Jump!, zatem jo je bilo mogoče videti še v komediji Short Cut to Hollywood, drami Jasmine Duraković Sevdah za Karima, Hollywood Reporter je navdušila s svojo vlogo v drami 180˚, letos pa je premiero doživel tudi triler Body Complete.

Igralka se je preizkusila tudi v pisanju – plod njenega dela je knjiga Grenzgängerin: Leben zwischen den Welten (Obmejna prebivalka: Življenje med dvema svetovoma), s katero se je z največjim številom ljudi, ki so skupaj prebirali knjigo, zapisala v Guinnessovo knjigo rekordov.

Oktobra 2007 je občinstvo navdušila s svojo izredno uspešno monodramo Dnevnik Ane Frank. The Times jo je po ogledu opisal kot eno najbolj prepričljivih in subtilnih nemških igralk, medtem ko je Hollywood Reporter njeno delo v filmu 180˚ opisal z besedami: "Asli Bayram nam predstavi dih jemajoč portret mlade ženske, ki lovi ravnotežje med dvema svetovoma, čeprav ne živi v nobenem izmed njih."

Vse preveč rasne nestrpnosti Kot pove že naslov njene knjige, je igralka že kot otrok tudi sama poskušala najti svoje mesto med dvema svetovoma – čeprav je živela v Nemčiji, so jo vseeno zaznamovale turške korenine, zaradi katerih je izgubila celo svojega očeta.

Ko ji je bilo komaj dvanajst let, je na vrata njihovega doma v Darmstadtu namreč potrkal sosed, pripadnik neonacistov. Rahlo okajeni moški, ki se je z rasističnimi opazkami nad njeno družino izživljal že v preteklosti, je v rokah držal pištolo. Nameril jo je proti nebogljeni deklici. Ko ga je na vratih zagledal njen oče, je deklico odrinil, zaloputnil vrata, nasilni sosed pa je že sprožil. Naboj je prodrl skozi les, očeta zadel v trebuh, zatem pa ranil tudi dekličino roko. Ležeč na tleh je nato spremljala umiranje svojega očeta …

"Preden so prišli policisti in zdravniki, je minila že več kot ura. Čeprav je bila policijska postaja le 15 minut stran," se je spominjala v enem od intervjujev. Čeprav je bil morilec obsojen na šest let zapora, jih je moral odslužiti le tri in pol.

"Zaradi tega, kako krivično je z nami ravnal pravni sistem, mi je bilo zelo težko. Naslednjih nekaj let sem spala s prižgano lučjo. Z mamo sva obe mislili, da sva midve naredili nekaj narobe."

Kljub vsemu je sonce še vedno na nebu Kljub težavam, s katerimi se je morala soočati družina, je Aslina mati svoje otroke spodbujala k izobraževanju – tako Asli kot njene sestre so se podale na pot študija prava, a je zaradi želje po igranju Asli pozneje zavila v drugo smer.

Čeprav je od njenega naslova mis minilo že kar nekaj let, še danes trdi, da je bilo njeno potegovanje za lepotni naslov pravzaprav komentar na tamkajšnjo družbo. Kot pravi, ni mogla več prenašati tega, da so vedno kronali le svetlolasa in modrooka dekleta. "Nisem si mislila, da bom dejansko zmagala, hotela sem le predstavljati dekleta iz svojega okolice."

Kot rečeno, si lahko njen igralski talent od naslednjega tedna naprej ogledate v filmu Šanghaj – film bo sicer odprl tudi Festival slovenskega filma. V Sloveniji se je Asli zaradi snemanja mudila lansko poletje in, kot je povedala takrat, jo je dobrota ljudi zelo presenetila.

Danes igralka biva v Londonu, kjer bo 2. oktobra Šanghaj predstavila tudi občinstvu tamkajšnjega filmskega festivala Raindance.