Arcade Fire

TIP: Hudo dramatičen in naelektren akustični indie, kakršnega še niste slišali.

Arcade Fire so odličen in ta trenutek morda celo najboljši kanadski alternative bend. Skupino sta ustanovila Win Butler in njegova žena Régine Chassagne. K sodelovanju pa sta povabila še nekaj glasbenikov, izmed katerih marsikdo igra tudi za indie rock precej nenavadne in eksotične instrumente. Arcade Fire je zelo pomagal David Bowie, ki je bil nad njihovo glasbo tako navdušen, da je storil vse, kar je mogel, da je skupina dobila pogodbo z resno založbo. Po sedaj že kultnem EP-ju je bend leta 2004 objavil prvenec Funeral, ki je bil v Kanadi velikanski uspeh. Skupina pa je s številnimi atraktivnimi nastopi kmalu prodrla tudi v ZDA, Avstralijo, Irsko, Francijo in Veliko Britanijo. V vseh teh državah je prišla na spodnji del lestvic, kar pa za relativno obskurno skupino sploh ni tako malo. Funeral pa so mnoge imenitne glasbene revije in vplivni mediji proglasili za najboljši album leta 2004, čeravno je izšel šele septembra.

Zaradi vsega zgoraj naštetega je bil njihov najnovejši album Neon Bible eden bolj pričakovanih izdelkov v zadnjem času. In Arcade Fire z njim niso razočarali. Bend se tudi na tem albumu drži zelo prepoznavnih, a sila pronicljivih, tenkočutnih in mestoma tudi precej inovativnih vzorcev indie rocka. Morda tisto bolj zanimivo pri njihovi glasbi pa je to, da so Arcade Fire v osnovi akustičen bend, ki poleg "obveznega" arzenala instrumentov (kitare, bas, bobni in včasih klaviature oziroma klavir) v svojo glasbo aktivno in povsem enakopravno vključuje tudi instrumente, kot so: timpane, mala harmonika, hurdy gurdy, harfa, "francoska trobenta". Zraven tega pa je tu še cela paleta godal. Kljub tej skoraj ortodoksni akustični osnovi pa njihova glasba zveni totalno naelektreno in pravoverno rockersko.

Neon Bible je album izjemnega ambienta, ki je mestoma temačen, mestoma mističen, vedno pa zelo intenziven, hipnotičen in prostran. Arade Fire pa tudi tokrat demonstrirajo slogovno sila pestro paleto raznolikih indie žanrov, ki jih vešče umeščajo v svoj nadvse magičen in sila bogat zvok. Glasba Arcade Fire ima skoraj religiozno globino, ki se je ne bi sramovali niti The Cure na eni strani ali Nick Cave na drugi. Nekje "v dnu duše" pa je bend predvsem po odrolanih repeticijah čudovitih fraz in učinkih, ki jih z njimi dosega, zelo blizu kakšnim Velvet Undreground. Pri tej primerjavi pa sploh ne gre za kopiranje sloga naštetih izvajalcev, temveč bolj za primerjavo tega, kako osredotočen in domišljen pristop imajo Arcade Fire. Če k temu dodate še večplastna besedila, polna izjemnih metafor in tudi za indie nenavadnih miselnih rollingov, potem dobite precej dobro predstavo o nenavadnosti in unikatnosti Arcade Fire.

Spodbudno pa je, da album takšne kakovosti, kot je Neon Bible, ne bo ostal nekje v obskurnosti. Plošča je namreč v prvem tednu po izidu prišla celo na 2. mesto lestvice albumov v ZDA. Na drugem mestu je bila tudi v Veliki Britaniji. Na irski in kanadski lestvici pa so Arcade Fire z njo osvojili sam vrh. Bendu pa gre zelo dobro tudi v Avstraliji in Franciji.

Album Neon Bible pa je tudi eden najbolj resnih kandidatov za alternative album letošnjega leta. Skratka, odlična plošča!