Arhetipske podobe baletnih korakov spravile občinstvo na noge

Na festivalskem večeru se je v Križankah v štirih baletih Bhakti III, Etudi za doma s kamelijami ter Brel in Barbara, pod katere se je podpisal Maurice Béjart, in Tam, kjer so ptiči, delo zdajšnjega umetniškega vodja Gila Romana, predstavila znamenita plesna skupina Béjart Ballet iz Lozane. Eno od izhodišč za nastanek baletnih del je raznovrsten izbor glasbe. Bakhti III je narejen na tradicionalno indijsko glasbo, Etuda za damo s kamelijami na Chopina in Cilea, Brel in Barbaro na glasbo Jacquesa Brela, Tam, kjer so ptiči pa na Citypercussiona, Wagnerja in glasbo skupine Gorilazz.

Štirje baleti, vsak zase in drug ob drugem oziroma za drugim, v dopolnjujočem se dramaturškem loku. Čeprav so vsak delo zase, izvedeni v skupnem večeru, pred gledalcem prepleteno nizajo arhetipske podobe, tako na ravni vizualnega (v ponavljajočih se barvah – rdeči, beli in črni) kot čutnega, razpete med cikle življenja in smrti, hrepenenja in ljubezni. Bhakti III, odet v barve strasti in žara življenja, je delo, ki je nastalo leta 1968 in katerega skozi telo izgovarjajočo ljubezen je koreograf vzporejal s hindujskimi božanstvi. Precej karizmatični odrski sliki, uokvirjeni s klasično baletnimi principi in značilnostmi, je sledil melanholični solo, razpet med podobami bivanja, izginevanjem, minevanjem in hrepenenjem. Za Etuda za damo s kamelijami je Béjart zapisal, da je "bila moja dama in predstavljal sem si jo kot cvet – kamelijo. Sanje, sence, domišljijo. Umrl bom, nočem, da umre tudi ona". Kljub izvrstni izvedbi pa je v avtorjevih besedah mogoče čutiti več hrepenenja in zasanjanosti, kot jo je ponudila odrska izvedba.

Tretje plesno delo po vrsti, pod katerega se je podpisal Gil Roman, je baletni večer prevesil v bolj žmohto, čutno glasnejšo in hkrati manj poudarjeno dramatično plesno uprizoritev, ki je, kljub temu da delo ostaja znotraj baletnega vokabularja, tega posodablja tako na ravni razumevanja telesa, interakcij med plesalci in plesalkami, dojemanjem giba in razmerja do glasbe. Balet, ki je bil primerno uprizorjen pred dvema letoma, se poigrava tudi z več scenskimi elementi in svetlobno scenografijo, s katero ustvarja sanjavost podob, izživetih v virtuoznosti giba, v katerem ni napak, zadržkov, naključij in ki prepričljivo odzvanja. Tam, kjer so ptiči daje občutek, da se odvija v višavah ali pa vsaj pogleduje tja, na različnih ravneh. A tega ne obtežuje in dramatizira, temveč rahlja s svojevrstnim humorjem in lahkotnostjo na mestu. Roman je o svoji koreografiji zapisal, da gre za slike in ideje cikla življenja in smrti, ponovnega rojstva, jina in janga.

V velikem slogu, solističnih, duetnih in skupinskih koreografskih kompozicijah je baletni festivalski večer sklenilo delo, posvečeno odličnemu šansonjerju Jacquesu Brelu. Kot vse videno je tudi ta izzvenel v brezhibnih izvedbi, vešči in disciplinirani virtuoznosti telesa, vpetega v kodeks klasičnega baleta, in skozi gibno besedilo zazrtega v eno od večnih tem – ljubezen, čeprav je v tem primeru glasba v svoji nežnosti prišla veliko dlje kot koreografija, gib pa se razmahnil v svoji spektakularnosti.

Od baletov nič ne ostaja, če niso plesani Gil Roman, ki se je svojemu vzorniku pridružil leta 1979 in ki je po Béjartovi smrti leta 2007 postal umetniški vodja znamenite plesne skupine, oživlja veliko baletno zapuščino ter to tudi s svojim avtorskim delom nadaljuje.

Za Romana je umrli baletni mojster rekel, da je edini, ki lahko nadaljuje in ohranja njegove stvaritve. Ali kot je zapisal v svojih spominih, ki so v prevodu pod naslovom Trenutek v življenju drugega izšli pri založbi Modrijan: "Ni mi do tega, da bi se ljudje spominjali mojih baletov: od njih ne obstaja nič, če niso plesani. (…) Raje vidim, da se spominjajo emocij, ki so jih baleti zbudili v njih, in jim ostanejo zvesti."

Po aplavzu in stoječih ovacijah sodeč pa si bo občinstvo Béjartov baletni večer še kako dobro zapomnilo.