Uroš Zorman: Nisem več mlad in divji

Brez njega bi izbrana četa Kasima Kamenice težko shajala, saj so si njegov pregled na parketu, asistence ter vihtenje dirigentske palice znova zaslužil oceno pet. Sedemindvajsetletni športnik je pred leti veljal za vzkipljivega in neukrotljivega, po odhodu k Ciudadu Realu v Španijo pa izjemno napredoval tudi v tem smislu. Organizator igre svetovnega kova si pred kvalifikacijami ni upal pomisliti na to, da se Slovenija ne bi uvrstila na EP, a priznal, da se vozovnice za Norveško veseli kot medalje na velikem tekmovanju.

Slovenija ohranja stalnost na velikih tekmovanjih, saj bo na EP na Norveškem nastopila enajstič zapored na evropskem, svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah. A premagati Makedonijo, ni bil mačji kašelj, kot se je morda zdelo … Naša reprezentanca - če ne govorim o kakovosti, pač pa o izkušnjah - je zelo naivna ekipa. V preteklem tednu je izgubila tri pomembne igralce, zato smo s to zmago in uvrstitvijo na evropsko prvenstvo naredili veliko. Nekateri se v Sloveniji ne zavedajo, da gre za drugačno moštvo z veliko novinci. Da nam je pred takšno publiko in ambientom, kot je bil v Skopju, uspel takšen rezultat, je sila naporno in veliko vredno. Šestdeset minut pritiskov smo zdržali, igrali smo zelo racionalno in pametno, zato sem kot kapetan zelo ponosen na svoje fante.

Kot pravite, gre za precej spremenjeno zasedbo Slovenije. Je to tisto, na čemer je potrebno graditi? Vem, da je pred nami lepa prihodnost, saj gre za zelo mlado ekipo, ki je dejansko šele začela svojo pot. Mogoče si želim le, da se vrne ''Pajo'' (Aleš Pajovič; op. p.). Do evropskega prvenstva je še pol leta, na Norveško bomo odšli brez pritiska in pretiranih ciljev. Imamo res dober potencial, zato se lahko v prihodnosti iz tega marsikaj izcimi.

Torej kot vodja ekipe ocenjujete, da je le Pajovič tisti, za katerega je še želja in potreba, da zaigra za slovensko reprezentanco, vse ostalo pa pade na ramena mlajših? Dejstvo je, da v Sloveniji nimamo takšnega kadra, da bi se lahko komurkoli odpovedali. Glede na vse igralce, ki manjkajo, je Aleš Pajovič po starosti edini, ki je primeren za reprezentanco. Za ''Vugija'' (Renata Vugrinca, o. p.) vemo, da se počasi poslavlja. V primeru, da na levem zunanjem položaju ostanemo le z Miladinom Kozlino ter Davidom Špilerjem, ki ni klasičen levi zunanji, bomo za velike dvoboje ter za težje tekmece zelo oslabljeni. Na tem mestu rabimo nekoga izkušenega in za zdaj vidim le Pajoviča. Kot soigralca v klubu sva se pogovarjala o teh stvareh in on je še pripravljen igrati. Videli pa bomo, kaj bo. Zelo si želim, da bi prišel.

Kaj bo torej moralo biti drugače, da se bo Pajovič vrnil? Ne vem, kaj ga moti, a vem, da se bo moralo veliko stvari spremeniti. Še posebej odnos na klubski ravni. Torej, da ne deluje Rokometna zveza Slovenije več tako po domače do igralcev. Vemo, da je velik razpon med nami in med vodstvom, saj ni pravega stika. Vsake priprave se borimo za določene stvari, vsakič znova je težava z opremo ali s prevozom ali s čem drugim. Do novembra, ko nas čaka naslednja akcija, bo potrebno doreči nekatere stvari. Po mojem je namreč prišel čas, da postane reprezentanca neke vrste mala družinica. Morda to rečemo vedno, a se mi zdi, da je zdaj le nekako drugače.

Če vseeno iz vsega skupaj potegnemo še nekaj pozitivnega: reprezentanca ima zdaj enega in neizpodbitnega ''leaderja'' … Zagotovo se nam bo odsotnost Sergeja Rutenke zelo poznala, a kot sem že dejal, lepo, da je zavel nov veter. Nastala je nekakšna piramida. Posluša se enega, ki komunicira z vsemi, njega pa vsi poslušajo. Saj veste, v prostem času lahko vsakdo počne, kar želi, a na igrišču je le drugače. Ve se, kaj se dela.

Zanimivo, da se uvrstitve na prvenstvo stare celine veselite tako, kot da bi dobili medaljo na prvenstvu … O tem smo se po tekmi pogovarjali v garderobi. Po dolgem času se tudi v reprezentanci nečesa veselimo. Daleč od tega, da bi ''pljuval'' po prejšnjih reprezentancah, a vseeno je uvrstitev na evropsko prvenstvo za nas velik uspeh. Fantje so bili in bodo zelo veseli. Včasih smo se na prvenstva uvrščali tako rekoč samoumevno. A smo edini kolektiv, ki se stalno že sedem let uvršča na velika tekmovanja.

Zdi se, da ste na tekmi v Skopju dorasli. Zelo mirno in preudarno ste prenašali vse provokacije Makedoncev, ki jih ni bilo malo … Sam sem že leto dni v Španijo, kjer je način življenja drugačen, počasen in bolj umirjen. Zelo sem se navzel tega. Tudi v igri so spremembe, zato sem v reprezentanci igral s trezno glavo. Nisem več tako vzkipljiv kot nekdaj. Nisem več mlad in divji.