Sara Isakovič: Zajček mi je prinesel srečo

Devetnajstletna plavalka z Bleda se je na Nizozemskem uvrstila v kar tri finala in bila prvo ime slovenske reprezentance. Najbolj je navdušila na 200 m prosto, kjer je za sabo, s še enim državnim rekordom (1:57,45), zgolj za dve stotinski pustila Romunko Camelio Potec. To je bila za Slovenijo druga zlata medalja in prva ženska na evropskih prvenstvih v olimpijskih bazenih. Prvo je namreč še pod jugoslovansko zastavo leta 1981 osvojil Borut Petrič.

Kakšni so občutki, ko postaneš evropski prvak? To je težko opisati. S tem se ti poplača ves trud, ki ga vlagaš skozi kariero.

V čast si lahko štejete, da ste šele prva Slovenka z odličjem zlatega sijaja … Res je. Na to sem še posebej ponosna in mi zares veliko pomeni.

Kaj ste pomislili, ko ste na semaforju videli vaše ime zapisano na prvem mestu? Kakšni so bili občutki ob poslušanju himne? Ko zagledaš številko ena pred svojim imenom, je to res nepopisen občutek. Nič drugega ti ne preostane, kot da dvigneš roke v zrak in zavriskaš (smeh). Poslušanje himne pa je za vsakega zmagovalca zelo čustven dogodek, saj cela dvorana vstane in prisluhne.

Pred štartom ste imeli v rokah plišasto igračko. Kakšen poseben razlog? (Smeh) Ja imela sem plišastega zajčka, ki mi ga je podarila babica za srečo, preden sem odpotovala na evropsko prvenstvo. Kot kaže, mi je pomagal …

Kako so uspeh sprejeli vaši najbližji? Zelo čustveno.

Med drugim vam je čestital tudi predsednik države Danilo Türk … Čestitka predsednika države mi pomeni zelo veliko. Dobila sem telegram na dom in sem lahko počaščena, saj se to v zgodovini slovenskega plavanja še ni zgodilo.

Ste že imeli kaj časa za proslavo? Zabavali smo se na banketu, po samem tekmovanju, kjer smo se sprostili, plesali in se družili z najboljšimi prijatelji. Nepozaben "party" …

Ves čas ste govorili, da se spogledujete s kolajno. Ste po tihem sanjali tudi najžlahtnejšo? Zmeraj je treba meriti na najvišjo uvrstitev. Počutila sem se izredno hitro in vzdržljivo, zato sem verjela, da sem ena izmed kandidatk za odličje. Potrebno pa je ostati zbran, kajti če podcenjuješ konkurenco, ti lahko kaj hitro spodleti.

Konkurenca na EP v disciplini 200 prosto je bila zelo močna. Je to morda lahko napoved celo za olimpijsko medaljo? Najprej si srčno želim uvrstitve v olimpijski finale, kar je že samo po sebi izjemen dosežek, potem pa bomo videli, kako se bodo stvari odvijale naprej.

Le pet minut pred vašim nastopom je Peter Mankoč priplaval do srebra. Vam je to morda dalo še dodatno energijo? Seveda! Mislila sem si, če je Peter dobil medaljo, zakaj je ne bi še jaz (smeh).

Na tribunah smo videli, da vas je vzpodbujal tudi oče … Res je. Oče pride na katerikoli konec sveta, le da lahko navija zame. Njegova podpora mi zares veliko pomeni.

Verjetno pa je ima ta uspeh za vas še večjo težo, saj je prišel šele pred koncem tekmovanja, za vami pa so že bili številni nastopi … Po 200 m prosto sem si res oddahnila. Lepšega konca prvenstva si ne bi mogla želeti. Za sabo sem imela že dva finala (100 prosto ter 100 delfin) in res sem lahko ponosna nase, ker mi je uspel preboj med osem najboljših šprinterk v Evropi. Veselili so me pa tudi novi državni rekordi.

Kako bo uspeh vplival na vas? Bo zgolj še dodaten motiv in vzpodbuda ali pa bo posledično s sabo prinesel večja pričakovanja in pritisk? Definitivno je to zelo dobra motivacija za vse nadaljnje treninge in napore. Pritiskom se je pa najbolje, kar izogniti.

Slovensko plavanje doživlja pravi razcvet. V le pol leta smo dobili tri evropske prvake (Anja Čarman in Peter Mankoč v kratkih bazenih v Debrecenu). Čemu vi pripisujete vse to? Najbolj trdemu delu, vztrajnosti ter volji. Dokazali smo, da smo svetovna elita.

Kot kaže se vam obrestuje, da ste za eno leto prestavili šolanje v ZDA in leto 2008 namenili le plavanju … Nedvomno. Sedaj imam veliko več časa za počitek, kar je pri tako napornih treningih zelo pomembno.

Kakšni so načrti za prihodnost? V mislih imam od sedaj naprej le priprave na olimpijske igre.