Petra Majdič: Nikoli ne vem, kaj bo jutri

"Vsake zmage se veselim, saj je morda moja zadnja," je ob koncu leta ob prevzemu priznanja za najboljšo športnico v državi priznala Petra Majdič. Od tedaj so bile na sporedu tri tekme, njen izkupiček pa dve zmagi in deseto mesto. Ob slednjem bi pred leti navdušeno vriskala od veselja. To pot je bila slabe volje, predvsem zavoljo nekonkurenčne opreme in dejstva, da je bila tekma vpeta v "Tour de Ski". A tudi zasledovalni spodrsljaj je morala hitro potisniti na stranski tir. Uspešno. Rano je zacelila z nedeljsko šprintersko zmago, skupno že 19. v karieri, če posamičnim preizkušnjam svetovnega pokala prištejemo še "Tour" in finale SP. Pred njo je že preizkušnja v Pragi, nato pa selitev v Italijo …

Nedeljsko zmago ste morali kovati tudi na psihološki ravni. Kaj se je po smoli na drugi tekmi turneje dogajalo v vaši glavi? Stresen je bil predvsem sobotni večer. Slabo voljo in negotovost je povečevala še vremenska napoved. A po drugi strani smo v naši ekipi vedeli, da sem močna in odlično pripravljena. To je pokazala tudi sobotna tekma. Res je, da sem izgubila pol minute. A zaostanek je bil, glede na vse težave, majhen. Z lahkoto bi izgubila tudi dve minuti. Tak scenarij bi bil povsem realen. Tudi nad tridesetim mestom ne bi bila začudena. Kajti ko odpovedo smuči, je konec. Tekmovalke to hitro kaznujejo. Ker pa sem močna, sem nekako zdržala. Tudi za nedeljsko tekmo obeti niso bili najboljši. Sneg, mehka proga … Ker so imeli svojo tekmo še kombinatorci, so organizatorji proge potegnili šele 40 minut pred štartom. Vedela sem, da me čaka mehka proga, brez pravega preizkusa. A to je bil popravni izpit za serviserje.

Kot kaže, so ga opravili z odliko … Vedeli smo, koliko je ura. Vsem je bilo v soboto težko pri srcu. Sama vem, da so se serviserji trudili. Delali so v poznih nočnih urah. Poleg tega gre za serviserje, ki sodijo med najboljše v svetovnem pokalu. A tudi takšne stvari se dogajajo. Žal kazen pride hitro. No, vse skupaj smo vzeli kot izziv. V nedeljo sem imela dober oprijem, čeprav smuči niso najbolje drsele. A meni je to zadostovalo. Tekma na mehki podlagi pa je bila izziv tudi zame. Želela sem dokazati, da lahko zmagam tudi v takšnih razmerah.

Samozavest se je nato krepila iz nastopa v nastop? Motiv ni bil sporen. Kmalu smo videli, da na fizični ravni ni nikakršnih težav. Skušali smo popraviti napako. Tudi sama sem bila zelo motivirana. Želela sem se "maščevati" Justyni Kowalczyk za zmago v Kuusamu.

Ko govorimo o maščevanju v narekovajih, seveda ne moremo mimo incidenta na Rogli. Gre pri odnosu z Aino Kaiso Saarinen za ustvarjanje medijske napetosti ali pa se njena nešportna poteza na Rogli še vedno pozna ob vajinih srečanjih? To je res predvsem zgodba za medije. Tekma je za nami, pred nami pa nove preizkušnje. Lahko se navežem na začetek pogovora. Po slabši tekmi se mora tekmovalka pobrati in pobegniti iz pekla. Preklop je obvezen. No, na "Touru" je to še toliko težje, saj si tekme sledijo druga za drugo. A princip je podoben. Tekmovalke normalno komuniciramo. A vsem je jasno, da Saarinenova stalno ponavlja podobne napake. Ne bo se spremenila. To se ji bo enkrat maščevalo. S tem se ne želim pretirano obremenjevati. Moja naloga je, da jo premagam. Žal je ob tem nepomembno, ali je v formi ali ne, predvsem pa, ali ravna športno ali ne.

V kolikšni meri se lahko na tekmovanju "Tour de Ski" posvečate posamični tekmi in jo sprejemate kot svoje poglavje? Zame je to edina prava pot. Ne smem razmišljati o končnem vrstnem redu. "Tour" živiš iz dneva v dan. Ne razmišljam o zadnjem vzponu v Val di Fiemmeju, saj ne vem, ali bom do tja pritekla. Lahko povem, da v glavi nimam niti razporeda. Ko je bilo konec Oberhofa, sem začela razmišljati o Pragi.

A ritem je "ubijalski" … Se strinjam. To ni povsem normalno. Toda vsi po vrsti smo vrhunsko pripravljeni. Za takšne napore smo trenirali dolga leta, zato vemo, da bomo zdržali. Posledice pa so vidne. To priznam.

Tudi za slavje seveda ni časa. Z zmagovalnega odra v Prago? Da. Poleg tega pa nam nagaja še vreme. Ujeli ste me ravno na začetku poti v Prago. Ceste beli sneg, pred nami pa je 500 kilometrov.

Ritem pa je krut za vse. Nemara je prav to vaša prednost, saj ste fizično zelo kakovostno pripravljeni. Vam to potrjuje tudi pogled na obraze tekmic? Oberhof je klasičen šprint, lahko bi dejala, da skorajda moj domač teren. Prav zato je bilo nekoliko lažje. Sem v odlični formi. In prav zato smo še toliko bolj obžalovali tudi sobotno tekmo, saj bi bila v normalnih razmerah v boju za vrh. Trenutno sem zelo močna. A to je trenutno počutje. Ne vem, kako bo jutri. Pravzaprav nikoli ne vem, kaj prinaša nov dan. Lahko se zgodi, da bom le hodila …