Petra Majdič: Četrtega mesta ne bi preživela

Dolgo sem garala za ta trenutek

Bolečine ne popuščajo? Žal ne. Pravijo, da so zlomljena vsaj štiri rebra, morda pa tudi peto. Pljuča so bila vdrta, notri zrak. Vse to se je zgodilo že pred prvim štartom, torej pred kvalifikacijami. Kar sem storila danes, presega vse. Žal pa je tako hudo, da so zimske olimpijske igre zame končane. Verjetno pa to velja tudi za tekmovalno sezono 2009/10.

A vseeno ste tekli … Vedela sem, da sem poškodovana. Bolečine so bile zelo hude. Pojedla sem nekaj tablet. Bilo je tako hudo, da sem nekajkrat skorajda obupala in končala. A nekako sem tekla in tekla naprej. Po polfinalu, ko sem si napredovanje v sklepni del zagotovila kot srečna poraženka, sem bila že skorajda povsem brez moči. Toda pred finalom sem se zavedala, zakaj se pravzaprav borim. Dobro sem štartala in nekako se je vse 'poklopilo'.

Lahko opišete misli, ki so se vam v tistih trenutkih pletle po glavi? Ni bilo pravih misli. Želela sem le preživeti finale. Tresla sem se, saj je bila bolečina prehuda. Bila sem popolnoma izčrpana. Pravzaprav je nemogoče zdržati v takšnih bolečinah tri ali celo štiri ure ter ob tem teči na smučeh. Nisem računala na kolajno. Vsekakor pa sem si jo želela.

A zdaj, ko jo imate, so bolečine vsaj delno poplačane … Vse je poplačano. Res! Po mojem mnenju ne bi preživela, če bi končala na četrtem mestu. Takšen boj in na koncu četrto mesto? Ne, ne bi preživela. Toda če bi bilo vse tako, kot mora biti, bi verjetno z lahkoto zmagala. To priznavajo tudi tekmice, ki so enotne v oceni, da bi bila brez nesrečnega padca na ogrevanju nepremagljiva. A pustimo to …

Kje ste našli energijo? Vedela sem, da nove priložnosti ne bo. Dolga leta sem garala za ta trenutek, zato nisem želela obupati. Slovenija do danes ni imela tekaške kolajne z olimpijskih iger. Že kmalu padcu, pri katerem sem med drugim zlomila smuči in palice, sem kljub bolečinam in slutnjam o končani zgodbi želela na štart.

Ste prešteli, koliko tablet proti bolečinam ste pojedli? Veliko. Pet ali šest med tekmo in nato še nekaj po tekmi. A bilo je zelo hudo. Ljudje, ki imajo eno zlomljeno rebro, vedo, kako boli. Jaz sem tekla s štirimi ali petimi.

Na ta način ste bili tudi ob spontano in vihravo veselja na podelitvi medalj? Medaljo imam. A podoživljala bom pozneje.

Pogosto izpostavljate smolo, ki vas premaguje. Ste ji tokrat vrnili udarec? Naj vam za odgovor vrnem vprašanje. Mar ni velika smola, da olimpijske igre končaš po prvem nastopu in zaključiš tekmo, še preden jo začneš? Ali veste, kaj pomeni pet zlomljenih reber?! S tem sem se podala med najboljše na svetu. Ne. Smola ima na moje seznamu ob sebi še vedno kljukico.