Namesto napredka padec v povprečje

Oba največja slovenska kluba, Jesenice in Olimpija, sta tudi letos nastopala v avstrijski ligi EBEL, Železarji že tretje leto zapored, Zmaji drugo, a pravega uspeha v boju z bogatimi klubi naših severnih sosedov nista imela. Ljubljančani so po lanski senzaciji, ko so se uvrstili v veliki finale, tokrat povsem odpovedali in tekmovanje končali že po rednem delu, še več, v konkurenci desetih klubov so bili zadnji. Z lanskega drugega mesta so padli celo za finančno najbolj podhranjeno madžarsko Albo. Tudi Jeseničani sezone v ligi EBEL ne ocenjujejo pozitivno, čeprav so se uvrstili v četrtfinale, niso dosegli pred sezono zastavljenega cilja. Želeli so si namreč med štiri najboljša moštva, cilj, ki je bil po fenomenalnem štartu v sezono ocenjen celo kot premalo ambiciozen, a znova odpovedali takrat, ko je bilo to najmanj potrebno.

Ni vse zlato, kar se sveti

To, da sta se slovenski hokejski instituciji pridružili močnemu in predvsem vzorno organiziranemu tekmovanju, so mnogi ocenili kot korak v pravo smer, za novo stopničko v razvoju slovenskega hokeja in priložnost, da se klubska hokejska scena pri nas uredi, profesionalizira in si z zdravim transparentnim poslovanjem zagotovi dolgoročni obstoj. Vse kaže, da so se motili. Letos se je prav boleče pokazalo, da upravi obeh klubov ne zmoreta poslovati na ravni, ki jo ta liga zahteva. Morda celo nočeta, a ta misel je preprosto preveč srhljiva, da bi jo vzeli resno. Na Jesenicah so v pravkar minuli sezoni stavili na domače igralce, hokejiste, ki so slovenskih razmer (beri neurejenih, na meji diletantizma) vajeni in jih je ob zapletih s plačami lažje pomiriti z obljubami o boljšem jutri, medtem ko so v Ljubljani upali, da bodo v dvorane zvabili več gledalcev z dragimi zvezdniki tipa Elik in Banham. Sprva je kazalo, da je bil gorenjski recept uspešnejši, saj so Železarji v prvi tretjini rednega dela lige EBEL povsem prevladovali in "sesuvali" enega tekmeca za drugim, v Ljubljani pa so se ukvarjali z iskanjem trenerjev in vratarjev, rešitev agonije, ki pa je ni bilo. Mehurček je v obeh primerih počil. V prestolnici je kolegialni sistem Mika Posme pustil opustošenje, ki ga do konca sezone ni bilo mogoče sanirati, jeseniški model pa se je izpel ravno do ključnega dela sezone, končnice lige. V profesionalnem športu pač ni prostora za blefiranje, stvar je kristalno jasna; dobiš toliko, kot plačaš. V "zmajevem gnezdu" bi morali malce bolj daljnovidno poskrbeti za sestavo moštva in predvsem za fizično pripravo igralcev pred sezono, v "rdeči trdnjavi" pa z discipliniranim izplačevanjem plač svojim zvezdnikom odvzeti vsakršen razlog, da na ledu ne bi pokazali vsega, kar zmorejo. V Avstriji so stvari drugačne. Innsbruck, denimo, se je zaradi neopravičljivo visokih stroškov tekmovanju v ligi EBEL za naslednjo sezono odpovedal sam, klubi pri njih zlahka propadejo, tudi če so uspešni (se spomnite Feldkircha?). Večinoma pač poslujejo v okviru zmožnosti. Resnici na ljubo so letos Olimpiji in Jesenicam načrte prekrižale tudi poškodbe, a dejstvo ostaja, da je sistemskih napak preprosto preveč.

So hokejisti športniki s "posebnimi potrebami"?

Tudi sami igralci niso brez krivde. Večna tema slovenskega hokeja je slab, popolnoma neprofesionalen odnos do športa. Res da imajo včasih hokejisti dobre razloge za manj kot stoodstoten pristop k stvari. Le zakaj bi se izčrpavali in tvegali poškodbe za drobiž, ki ga nazadnje celo ne dobijo? Po drugi strani pa je le težko razumeti športnika, ki se ne trudi biti najboljši in se hitro zadovolji s povprečnostjo. Koliko denarja pa je dovolj, da izpolniš potenciale? S tem vprašanjem pa se ni ukvarjalo nekaj mlajših posameznikov, ki so letos dodobra izkoristili svoje priložnosti in jih štejemo za odkritja sezone, tu velja omeniti nekatere člane četrtega jeseniškega napada in oba mlada vratarja Olimpije, Aleš Sila in Matija Pintarič, ki je blestel tudi v finalnih tekmah državnega prvenstva.

Razvrednoteno državno prvenstvo

Medtem ko sta se največja slovenska kluba borila z avstrijskimi, pa je potekalo državno prvenstvo, tudi to odprto, z dvema hrvaškima predstavnikoma. Prav zagrebški Medveščak, ki ne skriva ambicij, da bi nekoč zaigral v avstrijskem prvenstvu, je dodobra okrepljen s slovenskimi igralci prevladoval, upiral se jim je le Maribor, ki pa prav tako upa, da se bo nekoč meril v ligi EBEL. Omenjena kluba sta se prebila v polfinale, za nagrado pa sta se lahko pomerila z "velikanoma" Jesenicami in Olimpijo. Slednja sta zaradi razočaranja ob izpadu iz lige EBEL skorajda dopustila senzacijo, a je na koncu po nekakšni inerciji vendarle prevladala kakovost. Pohvaliti je treba tudi dobre bolj ali manj mladinske ekipe Triglava in Bleda ter podmladke Jesenic, Olimpije in Maribora, v Zalogu in Vevčah pa so se na žalost nekako izgubili. Finale državnega prvenstva je tako kljub vsemu postregel z obračunom večnih tekmecev iz Ljubljane in Jesenic, a pri obeh se je zdelo, da jim je ta skorajda odveč. Če so v taboru obeh še tako poudarjali, da jim naslov vendarle pomeni veliko, pa tega na ledu niso potrdili. O sistemu iskanja slovenskih prvakov, ki bi poskrbel za prave, zagrizene obračune, naj se ukvarja Hokejska zveza Slovenije, ki je v teh dneh le dobila predsednika. A to je že druga zgodba.