Franz Klammer: Stenmark je še vedno št. 1

Tudi 25 let po končani karieri ste med novinarji še vedno sila zaželen sogovornik. Ste se kdaj lotili štetja vseh intervjujev? Hm, ne. Bilo jih je preveč, da bi jih štel. Dobro pa se spominjam svojega prvega intervjuja pred štiridesetimi leti. Počutil sem se nelagodno. Potreboval sem nekaj časa, da sem se sprostil in brez težav odgovarjal na vprašanja.

Prav gotovo pa bi tedaj zgolj začudeno pogledali, če bi vam dejali, da vas čez nekaj desetletij čakajo tudi intervjuji za spletne medije … Prav gotovo. Ha, ha … Ne le tedaj, še pred nekaj leti bi bilo tako.

Ste dnevni uporabnik spleta? Da, čeprav se ne bi označil za odvisnika. Uporabljam pošto, in brskam, ko iščem kakšno informacijo.

Verjetno pa veste, da bi na spletu v zgolj nekaj sekundah prišli do posnetka vašega olimpijskega nastopa iz Innsbrucka 1976. Vam misli pogosto zaidejo do tiste živahne predstave pred avstrijskim navijaškim osirjem? Gre za trenutke, ki ne bodo šli nikoli v pozabo. Spomine praviloma obujam predvsem pred novimi olimpijskimi igrami. Tako je tudi letos. Res pa je, da na vse skupaj gledam tudi malce drugače. Danes denimo razmišljam predvsem o izjemnem pomenu, ki ga imajo olimpijske igre za posameznega športnika. Mnogi imajo le eno tovrstno priložnost v življenju. Ne gre le za nastop, gre tudi za razpoloženost v ključnem trenutku. Za zmago moraš imeti tudi svoj dan. Prav zato bo letošnji olimpijski smuk v Whistlerju nekaj posebnega, saj ima niz smukačev realne možnosti za medaljo ali zmago. A kdo bo imel svoj dan? To je vprašanje. Pred tedni bi dejal, da je prvi favorit Didier Cuche, a je veliko vprašanje, kako bo nastopal po kranjskogorski poškodbi.

Štejete med kandidate za vrh tudi Slovenca Andreja Jermana in Andreja Šporna? Oba sta v sezoni 2009/10 že dokazala, da se lahko zavihtita med najboljše. Šporn je v Kitzbühlu prijetno presenetil, kar pa še ne pomeni, da drugo mesto ni bilo zasluženo. Tudi govorice o ugodni štartni številki le delno držijo. Do izjemnega rezultata je prišel predvsem z odlično predstavo. Jerman pa je svojo kakovost dokazal že večkrat. Zatorej sem prepričan, da ima Slovenija kar dva močna aduta.

Slovenija pa bo imela v Vancouvru še kar nekaj lovcev na odličje. Jim lahko namenite kakšen nasvet, kako se lotiti olimpijskega ozračja? Naj se prepustijo toku in uživajo. Klasična rutina, brez posebnosti in nestrpnosti. Predvsem pa je pomembno zaupanje v lastne sposobnosti.

Dotaknimo se še enkrat ZOI 1976. Katera slika se vam prva prikaže, če zaprete oči z mislijo na Innsbruck? Predvsem spoznanje, da sem bil kos izzivu in številnim pritiskom. Leto pred igrami sem na olimpijski progi ugnal vso konkurenco. Veljal sem za velikega favorita. Blestel sem v svetovnem pokalu, zmagoval na večini smukov, zato so prav vsi čakali, kaj bom storil. Seveda sem si pritisk nalagal tudi sam, saj sem želel zmagati. Pred tekmo sem upal, da bom z zgodnjo štartno številko postavil najboljši čas in nato v cilju opazoval ostale. A prejel sem številko 15, tako da je bila preizkušnja še bolj razburljiva. V zgornjem delu nisem bil dovolj natančen, tako da sem bil prisiljen v nadaljevanju veliko tvegati. Ne bi si mogel spisati boljšega scenarija. Ta tekma je šla v zgodovino olimpijskih iger in alpskega smučanja, jaz pa imam doma zlato olimpijsko medaljo.

Prav to odličje vam je ob 26 zmagah v svetovnem pokalu ter smukaških globusih prineslo status avstrijske smučarske legende in med drugim tudi progo v Bad Kleinkircheimu. Kakšni občutki vas prevevajo, ko vijugate po progi, ki nosi vaše ime? Ko sem kot otrok smučal na omenjenem koroškem smučišču, sem sanjal o karieri alpskega smučarja. Vseeno pa si nisem mislil, da bom tako uspešen. Tudi o svoji progi seveda nisem razmišljal. Gre za posebno čast. Vselej ko smučam na omenjeni progi, si rečem: 'Očitno sem bil nekaj posebnega!'

A zgolj od spominov se vendarle ne da živeti. Kaj vam danes zapolnjuje vsakdanjik? Ostajam v smučarskem svetu in to na različne načine. Promocijsko pomagam koroški turistični organizaciji, proizvajalcu športne opreme Head ter banki Hypo, organiziram smučarska potovanja za podjetja, se ukvarjam s številnimi hobiji … Ni mi dolgčas.

Aktivirali pa ste se tudi kot zagovornik svetovnega prvenstva treh dežel. Ob številnih avstrijskih zimsko-športnih centrih se poraja vprašanje, zakaj sodelovanje s Slovenijo in Italijo? Všeč mi je bila ideja 'brez meja', torej koncept treh dežel v kandidaturi za zimske olimpijske igre. Gre za idejo, ki združuje ljudi in kulture v treh regijah. Tedaj nam žal ni uspelo. Ideja je bila morda za olimpijsko gibanje neustrezna. Kot vse kaže, veljaki še niso sprejeli ideje o povezovanju in tovrstnem sodelovanju. Zanima jih le denar. Zato smo idejo prenesli na raven svetovnih prvenstev v alpskem smučanju. Bormio je SP gostil leta 2005, Schladming ga bo leta 2013. Nosilec bo zato Slovenija, sodelovali pa bosta še Koroška in Furlanija - Julijska krajina.

Toda zdi se, da je ideja nekoliko zamrla? Morda le na videz. Ideja še živi. Menim celo, da imamo dobre možnosti. Pripraviti moramo le dober program. Slovenci radi hodijo na Koroško in smučajo. Tudi sam rad prihajam čez mejo, predvsem v Kranjsko Goro, kjer lahko spremljam odlično pripravljene tekme na zahtevnem terenu. Blizu je tudi Italija. To velja izkoristiti.

Pred meseci se je od tekmovalnega alpskega smučanja poslovil vaš rojak Hermann Maier in ob tem sprožil ugibanja o tem, kdo je največji med največjimi vseh časov. Vaš odgovor? Ingemar Stenmark! Imel je dolgo in uspešno kariero. Kar 86 zmag v le dveh disciplinah. S to številko je krepko pred Maierjem. Hermann je seveda izjemen športnik, a zame največji še naprej ostaja Ingemar.